Trije poglavarski slogi

Trije poglavarji, ki se ločijo po orožju, s katerim razpolagajo.

Vladimir Putin je prezident največje države na svetu. V arzenalu ima toliko jedrskega orožja, da lahko spremeni svet v puščave smrti, za njim stoji tako silen medijski aparat, da se v zadnjih štirih letih ni mogel pojaviti niti en protikandidat, ki bi vsaj v obrisih nakazal, da ga lahko ogrozi. A vseeno, zdi se, da so mu naklonjene božje sile. Edino veliko ime, ki je hkrati utelešalo vojaško moč in bilo sposobno skleniti mir z upornimi Čečeni, general in guverner Aleksander Lebed, je pred leti na nerazumljiv način smrtno strmoglavil s helikopterjem.

V ruskih mestih in še posebej v Moskvi pa se pred usodnimi volitvami, naj si bo predsedniškimi 2000, dumskimi decembra 2003, ali pred aktualnimi predsedniškimi dogodi identični incident: neznani banditi podstavijo eksploziv, ki vrže v zrak stolpnice oziroma podzemno železnico. Vsakič potem nastopi Vladimir Putin, ki obljubi, da bo obvaroval mir in premagal teroriste. In vsakič prvi mož Kremlja pove, da so to čečenski teroristi. In spet vsakič sodišče ne najde in ne obsodi konkretnih atentatorjev. In kajpak vsakič na volitvah gladko zmaga mogočni Putin.

Zato lahko nastopa v volilni kampaniji z očitnimi nesmisli: hkrati pove, da bo branil demokracijo, a jo istočasno že izniči, ko zavrne sodelovanje v demokratičnem ringu teve dvobojev. Car Putin Veliki ja ne more sodelovati z bojarji, saj bi jih s tem povzdignil v sebi enake!

V deželi, ki ima na ruski zastavi slovenski grb, vodi vlado Anton Rop. Nima ne jedrskih glav ne medijskega orkestra, tudi Bog mu ne stoji ob strani. Pa vendar, mediji mu dopuščajo redek privilegij, da lahko ocenjuje samega sebe. Vlada, v kateri sodeluje že cel mandat, se je najprej odločila, da naroči novo luksuzno letalo, ker je staro iztrošeno, toda potem ko ga že kupi, se odloči, da ga bo raje oddala v najem in da obnoviti staro letalo. Popolni fiasco. Kaj pa pravi gospod Rop? "Tako dober posel smo napravili, da je škoda, ker nismo imeli dveh za oddajo!"

Samoironija je redka lastnost. Še zlasti, če jo premoreš na račun svojega poloma. Toda, koliko je plačal premier Rop za avion? - Nekaj deset milijonov dolarjev. Iz svojega žepa? Nak, na račun davkoplačevalcev. Voditelj LDS zgrešene poteze svoje vlade predstavlja kot velike uspehe.

Kako mu uspe? - Osrednji mediji pridejo na tiskovno konferenco vlade in posnamejo, kar vlada meni o lastnem početju, ko predstavlja in pojasnjuje zneske zaslužkov z oddajo zrakoplova, ki bojda pomenijo lep finančni uspeh. Nobenega ekspertnega mnenja, ne povprašajo nikogar izmed bivših računskih sodnikov ne kakšnega izmed trgovcev z letali. In zgodba o falconu je končana. Še več, mož, ki je projekt izpeljal - gospod Mirko Bandelj, je še vedno na isti funkciji. Ni odstopil konsekventno rezultatu njegovega angažmaja v iskanju varnejšega letala, ker se je pokazal kot nepotreben, niti ga ni odstavila vlada!

Z mesta slovenskega metropolita pa je odpoklican nadškof Franc Rode. Vatikan izpelje zamenjavo minuciozno, tako da umaknjenega poviša v vatikanskega prefekta in kardinala. Zdaj je metropolit Rode doživel največjo hvalo in spoštovanje. Na prvih straneh časopisov in v osrednjih oddajah je bil deležen občudovanja in hvalospevov. Takih kot poprej nikoli za mandata.

Če ste koga zunaj katoliških krogov vprašali o njem, je do vas prišel lapidaren odgovor: "Kako dober da je bil njegov predhodnik Alojzij Šuštar."

Kaj je torej nadškofa Rodeta dediščina?

Bil je cerkveni poglavar, ki je bil stalno objekt kritike in ironije, sprožal je valove protestov in jeze. Ko so mediji predvajali po stavek iz pridige ali odlomek iz intervjuja, so njegove besede povzročale viharje. Naj si bodo tiste o abortusu in 55. členu ustave, ki je zoper cerkveni nauk, o šoli in dreserjih psov, ali pa o političnosti gradnje džamije. Nobeden izmed cerkvenih poglavarjev na Slovenskem od škofa Gregorija Rožmana naprej ni imel takšnega medijskega vpliva kot nadškof Franc Rode.

V primerjavi s Putinom in Ropom ni bil deležen pomoči medijskega orkestra, njegovo orožje so bili le dikcija in metafore izrečene s škofovskega mesta.

V katoliških krogih nekateri pravijo, da bo imel novi nadškof drugačen imidž, da je konec Rodetovega načela, po katerem on širi božjo besedo brez ozira na številčno ali idejno uspešnost evangelizacije; če mu laiki in neverni ne prisluhnejo, ne bo spremenil svojih pogledov in retorike le zato, da bi jim ugajal. Ugajanje množicam pač ni njegovo poslanstvo.

Praktično vprašanje: ali se je imidž katoliške cerkve med njegovim mandatom v čem krucialno spremenil?

Če se vrnemo v obdobje nadškofa Šuštarja, takrat je bilo videti predvsem cerkveno enotnost, z izjemo partizansko in partijsko všečnega škofa Vekoslava Grmiča. V Rodetovi dobi pa je na delu

notranji katoliški pluralizem. Metropolit se je pred dobrim letom opredelil proti džamiji, podobno s filipikami prof. Drago Ocvirk, medtem ko je pomožni škof Anton Stres eksplicitno za pravice drugih religij, da si postavijo svoje božje hrame. V medijih nastopajoči odlomki nadškofa Rodeta o homoseksualcih so bili slednjim nenaklonjeni, medtem ko prof. Ivan Štuhec prosto pripoveduje, da so tudi homoseksualci božja bitja. Če je bil nadškof Rode z mediji v permanentnem kratkem stiku, jim nadškof Franc Perko s svojim blagohotno domišljenim nastopom topi ostrino.

Katoliška cerkev na Slovenskem po Rodetu ni več monolitna organizacija, ampak je paradoksalno v sebi postala pluralnejša kot ob velikih vprašanjih katerakoli politična stranka. Vzemimo samo vprašanje džamije, kjer prvaki LDS, ZLSD, NSi, SDS etc. nastopajo v svojih strankah enotno, kot en mož.

Finale: ali je Rode res odstavljen in umaknjen iz z slovenske cerkve in politike? - Vsakič ko bo kardinal Franc Rode obiskal Slovenijo, bodo njegove besede donele s kardinalsko močjo.