Vlada brez zgodovinskega spomina

Spopad LDS z Dimitrijem Ruplom ni tehnično vprašanje sedenja na dveh stolih, ampak strukturni problem vladajoče stranke.

Nekoč, pred davnimi že pozabljenimi leti 1994 in 1995, je gospod Rupel dobesedno sedel na dveh stolih. Bil je hkrati poslanec v parlamentu in novoizvoljeni župan Ljubljane. Nekaj, kar je že po zakonih fizike nezdružljivo. Tudi ne v pretekli ne v sodobni zgodovini glavnega mesta česa podobnega ni bilo najti. Toda zasedanje teh dveh stolčkov ni trajalo teden, morda mesec, marveč skorajda pol leta. Nezamisljivo dejanje arogance in oblastiželjnosti. Je to takrat koga motilo? Sam sem v tedenskih Pamfletih kritiziral to stanje, ki je gospoda Rupla pripravilo do vrste neverjetnih misli: Mi politiki nismo normalni ljudje! Na TV SLO imajo nalogo, da me izbrisujejo iz posnetkov! Sem hkrati župan, poslanec in profesor, a najraje bi ostal samo profesor! Nisem ne vem kakšen patološki eldeesovec etc. Sam sem zadevo še dodatno radikaliziral in iz njegovih izjav izpeljal: da se zdi, da ga je zadela blaznost, da je zapadel v shizofrenijo in da so vidni znaki demence.

Tedanjemu županu so popustili živci in - je odstopil? Nak, tožil me je zaradi razžalitve in zato me je sodišče najprej obsodilo na zaporno kazen 1 meseca, pogojno na eno leto, nekaj zatem pa je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, ko je ocenilo, da nisem pisal iz hudobnih namenov, ampak v vlogi političnega kritika.

Vendar gospod Rupel v spopadu ni stal sam, na sodišču je imel za advokata nekdanjega ministra LDS Miho Kozinca, najslavnejši slovenski filozof Slavoj Žižek mu je v reviji 4000 napisal obrambo z naslovom: Ali je Bernard Nežmah dementni shizofrenik?

Liberalna demokracija je kot monolit stala za Dimitrijem Ruplom, čeravno je sedel na dveh dobesedno nezdružljivih stolih: v običajnem delovnem času je uradoval v parlamentu namesto v mestni hiši.

Toda, ali so bile res problem samo osebnostne lastnosti takrat paradnega liberalca? Ko bi namreč vladajoča stranka zahtevala, da se mož usede na en sam stolček, problema pač ne bi bilo.

Ko so se deset let kasneje znebili svojega tovariša, je LDS posegla po novi retoriki. Na konfliktni seji, na kateri so ga odstavljali, podpredsednica parlamenta Irma Pavlinič-Krebs ni uporabljala besednjaka meščanov in liberalnih intelektualcev, ampak je posegla po gostilniškemu izrazju: zlivate gnojnico na predsednika vlade! Zakaj ne, toda če se spomnimo, kako sta vodila parlamentarne seje predsednika parlamenta, prav tako iz vrst LDS, Herman Rigelnik in Jožef Školč, se je retorika strankarskih veljakov korenito spremenila. Ne, to ni semantično iskanje dlake v jajcu, omenjena gospa, ki je vodila parlament, se je prelevila celo v navijačico. Tako kot mlada dekleta omedlevajo od občudovanja nogometaša Davida Beckhama ali igralca Brada Pitta, tako je gospa, ki vodi parlamentarne seje, prevzeta od čustev navdušenja izdahnila: občudujem železne živce magistra Ropa! Dobro, tudi pesnik Ciril Zlobec je pisal himno navdušenja Stalinu, toda to je bilo pred šestdesetimi leti.

Ne vem, ampak spomin mi ne prikliče, da bi kdaj parlamentarci LDS na javnih sejah pripovedovali, kako občudujejo lastnosti tedanjega premiera in šefa stranke Janeza Drnovška. Tudi v epohi ZSMS ni bilo navade, da bi strankin kader pred kamerami izpovedoval občudovanje predsednika Jožefa Školča.

Vseeno: zakaj pa bi bilo sploh to pomenljivo? Ko je prisegel novi minister Ivo Vajgl, se je nenadoma izkazalo, da gospod le ni samo dolgoletni diplomat, ampak je obenem tudi član LDS. Prav, človeku res ne gre prepovedovati članstva v politični stranki. Toda, pri gospodu Vajglu je zanimivo, da je najprej že naredil diplomatsko kariero in šele potem vstopil v novo vladajočo partijo. -???

Ali ni nenavadna klima, da se nekomu, ki je na svojem področju profesionalec, zazdi potrebno, da se vpiše v najmočnejšo stranko? Tako kot trije eksperti na svojih področjih (Pavliha, Cvirn, Lahovnik), ki so bili dovolj dobri, da so postali ministri, po kakšnem mesecu pa so prišli na dan s knjižicami LDS.

Kdo bi oporekal, češ da ni kriva stranka, vzrok je v karieristih, ki vstopajo v stranko, ki ima pod kontrolo kopico stolčkov tako v politiki, javni upravi kot gospodarstvu in še kje. Res? Kaj pa če se ljudje racionalno odločajo, ko pač začutijo ali jim dajo vedeti, da je promocijska vzmet prav podredljivost stranki in izkazovanje ljubezni do njenega vodje.

Vodja pravi, da mora biti vlada enotna. A če še enkrat premislimo spopad z Ruplom. Povsem samoumevno bi bilo, da bi ga vrgli iz stranke, če so presodili, da je bližje opoziciji. Konec koncev o njegovih potezah in dejanjih je tik pred ministrsko odstavitvijo odločal vrh stranke in ne vlada. Ko pa se gospod Rupel ni držal navodil stranke, ga ni odstavil vrh stranke, ampak vlada.

Postavimo hipotetično, da bi mož ostal v vladi in bil vržen iz LDS. V vladi je namreč delal kot zunanji minister in po mnenju praktično vseh največjih strank uspešno. Zakaj bi bila takšna travma: imeti v vladi zunanjega ministra, ki bi ne bil več član LDS? Ali ni vladno delo v interesu državljanov oziroma države kot take? Torej, četudi bi minister Rupel odšel na kakšen shod, koga pokritiziral, bi vlada delovala še naprej. Da bi premier Rop iskal posebej enotno vzdušje v svojem kabinetu, pač ni bilo videti, če je vanj uvrstil generalno tožilko Zdenko Cerar navzlic njenemu znanemu konfliktu z ministrom Ruplom!

Ergo, ministra Rupla je odstavil iz razlogov, da bi s svojim početjem ne škodoval LDS na jesenskih volitvah. Tudi prav, vendar pa je predsednik vlade izrabil svojo premiersko moč za doseganje strankinih interesov. Ob tem je ironično, ko človek posluša politike tako imenovane levice, kako kujejo v nebo kult absolutnega vodje, ki da ima pravico, da zamenja ministra, že če se osebno z njim ne razume. Namesto vrednot sobivanja z razlikami zdaj vrednote absolutnega monarha. - !?!!??

To ni nedolžno. Vlada je brez notranjih sporov stavila na novega javnega tožilca v podobi Franca Mazija. O njegovi vlogi kot inkvizitorja v osemdesetih, ko je v interesu zveze komunistov preprečeval svobodo izražanja in kritike, je bilo v tej rubriki že napisano. Velja dodati še droben detajl, ki pa seže prek meja Slovenije.

Tožilec Mazi je 24. septembra 1985 zaplenil Mladino zaradi intervjuja z bivšim političnim zapornikom, ker naj bi ta opisoval razmere v zaporu Stara Gradiška tako neresnično in lažno, da bi s tem razširil dvom v načelo neodvisnosti jugoslovanskega sodstva, kar bi lahko povzročilo hujše vznemirjanje javnosti. Tožilec, ki je sedel v svoji pisarni v Ljubljani, je prebral članek in v maniri vsevednega Boga neomajno ocenil, da je opis zaporskega življenja neresničen. Takšne resnice pač ne more biti, pa naj ljudje trdijo, kar hočejo.

In zdaj pozor: kdo je dal takrat ta usodni intervju? Nekdanji zapornik se je pisal Vladimir Šeks, po poklicu bivši advokat. Kaj pa počne ta gospod dandanes? - Trenutno je predsednik hrvaškega sabora in eden najvplivnejših članov vladajoče HDZ.

V zdajšnji vladi, kjer se cedita idila in enotnost, je tako premier Anton Rop v interesu slovenske države sklenil, da bo na čelo tožilstva postavil nekoga, ki je pred 20 leti prepovedoval svobodo govora ne le slovenskim državljanom, ampak tudi sedanjemu predsedniku hrvaškega parlamenta!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!?

Razumi, kdor moreš!