Beg pred realnostjo

Tako zadovoljnega premiera Antona Ropa kot na zadnji tiskovni konferenci že dolgo ne. Pripovedoval je o zmanjševanju brezposelnosti, nizki inflaciji, sanjskih bančnih obrestih, takorekoč o bogatenju revežev, pri čemer mu je od zadovoljstva vsake toliko hušknil še nasmeh na obraz. Ni bil edini, dan za dnem se pojavljajo ministri LDS, ki so interpelacijo razumeli kot priložnost, da si zapojejo samohvalo.

Nenavadno, opozicija spiše interpelacijo, v kateri na dobrih 40 straneh očita vladi serijo kiksov, vlada pa namesto, da se poti in zvija pri iskanju opravičil, sije od zadovoljstva. - ?

Še več, zdaj že ministri hvalijo drug drugega. Matej Lahovnik je na TV SLO prostodušno zatrjeval, kako je v pravosodje vse boljše, odkar je postala ministrica Zdenka Cerar.

Pri bogovih Olimpa, kdo pa je gospod Lahovnik, da tako vehementno presoja stanje v pravosodju? Je profesor prava, pravni analitik ali dolgoletni kritik delovanja pravosodja? Nak, možak je bil do nedavnega profesor ekonomije, zadnjih nekaj mesecev pa se je ukvarjal s spoznavanjem svojega delovnega resorja. Vmes pa je našel čas, da se je na hitro včlanil v LDS in šel še izdatno proučevat uresničevanje pravnega reda na Slovenskem???????

Tudi njegov strankarski kolega Janez Kopač je po štirih letih ministrovanja pozabil, da je samo minister. Na vprašanje o morebitni škodi pri izlitju nevarnih kemikalij pri Ivančni Gorici, je pred teve kamerami nonšalantno zaključil - ne bo posledic! Za razliko od naravovarstvenikov, ekologov in biologov, ki se bojijo onesnaženja pitne vode, on ne izreče denimo svojega upanja, da bo vse O.K.. Ne, on ve, da bo tako in ne drugače. Saj se obnaša kot vsevedni Bog!!!!!

Ne, da bi si človek želel hudega, toda gospod Kopač ravna kot kak tiskovni predstavnik multinacionalke "Schell", ne pa kot budni čuvar okolja, od katerega bi državljan pričakoval visoko mero previdnosti in tudi strahu za usodo pitne vode. Če bi se v naslednjih tednih potopil tanker v Koprskem zalivu, bo minister Kopač samozadovoljno sporočil javnosti, da so podvzete vse reševalne akcije, ki jih predvideva zakon, da torej ni razlogov za preplah. Že samo dejstvo, da obstajajo "krizni" zakoni, zadošča za dobrobit države.

A ta fasciniranost nad zakoni postaja že prav smešna. Ko je vodja LDS Janez Janša izrekel očitke o nadzoru LDS nad uporabniki in pogovori telefonije, se je oglasil tiskovni predstavnik "Telekoma", bivši generalni sekretar policije Marko Pogorevc. Našteval je zakone in predpise, ki prepovedujejo prisluhe telefonskih pogovorov, pa dobre plače, ki da jih imajo v podjetju, zaradi katerih bi ne padli v skušnjavo, da bi podlegli željam politikov.

Lahko, da ima Janšev strah prevelike oči, toda Pogorevčev odgovor ga samo podkrepi. Mož namreč pripoveduje nesmisle tipa, da v državi ni ubojev, ker jih pač zakon prepoveduje- !?!?!?

V čisto realnost je sicer zadel minister za zdravstvo. Po desetletjih zavlačevanj je namreč sporočil, da bo v dveh letih v Ljubljani postavljena nova pediatrična bolnica. Spodbudna vest ima resda lepotno napako, da nenadna odločitev za prioriteto te gradnje učinkuje kot predvolilna kost. Toda, tudi v najslabšem: četudi je le strah pred porazom na volitvah razlog za postavitev bolnišnice, je odločitev za gradnjo splošna dobrobit.

No, že naslednji dan se je ob javni predstavitvi makete bodočih sob prikradel majhen spodrsljaj. Izkazalo se je namreč, da je predvidena velikost sobe za dva otroka plus dva starša tako majhna, da če bi moral eden izmed pacientov na nujni poseg sredi noči, bi morali pred tem prestaviti posteljo z drugim otrokom.

Po desetletju premišljenega snovanja pediatrične klinike, natančnih študij in primerjalnih analiz s svetovnimi zdravstvenimi centri, je prišel minister z maketo, ki jemlje resno bolne otroke kot lego kocke, ki jih prestavljaš sem ter tja!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!?

Je minister Keber skrčen od sramu naslednji hip podal odstopno izjavo? Ne, v evforiji je povedal, da bodo sobe ustrezno povečali, in pikro zašilil, da bolnišnica ni hotel. Zanimivo bi bilo pogledati novogradnje ministrstev in javnih zavodov in kvadraturo posameznih sob.

A po svoje povsem odveč, zakaj ministrova ignoranca ni bila deležna nobene resne medijske kritike, ne javnega protesta iz vrst medicincev ne državljanov. Kaj šele, da bi postala politični škandal, ki bi odplaknil horukarskega ministra. Dobrotljivost ljudstva je pač brezmejna.

Mediji so te dni sporočili tudi presenetljivo vest, da se je direktor "Simobila" Bojan Dremelj odpovedal svoji funkciji, ki jo bo odslej zasedal Zoran Thaler. Kot čisto tehnični dogodek, kot naravno stanje, ne da bi ga problematizirali. Čeravno sta v igri vsaj dve šokantnosti.

Ni namreč v navadi, da bi vitalni direktorji podjetij, ki so v vzponu, sami od sebe odstopali in to tik pred iztekom mandata. Predvsem pa je bila zanimiva sistematična amnezija dnevnih medijev, ki so gospoda Thalerja opisovali kot zunanjega ministra, poslanca in podjetnika. Tako časnika "Delo" in "Dnevnik", POP TV in "Slovenska tiskovna agencija". Enemu za drugim je bežalo iz spomina, da je bil Zoran Thaler član in to eden vodilnih LDS.

Lahko da je novi direktor povsem eligibilen kandidat, a vendar postaja že pravilo novega slovenskega menedžementa velikih podjetij, da je kariera v LDS pot do uspeha. Podatek, ki bi moral zbuditi sum v svobodno podjetništvo, ko je za direktorja podjetja komparativna prednost, če ima tesne zveze v vladajoči stranki.

Ne Kebrove miniaturne sobe na pediatriji, ne Kovačeva bogovska vsevednost, ne imenovanje Thalerja, niso povzročili viharja v politiki, ki ga je sprovociralo snemanje italijanskega filma Srce v breznu, s tematiko partizanskih pobojev italijanskih civilistov med drugo svetovno vojno. Lahko razumemo kritike in prizadete zaradi fašističnega terorja na Primorskem, pa vendar bi moral film vzpodbuditi še en travmatični spomin - na deset tisoč pomorjenih v Kočevskem rogu, ki so jih pobili posebni partizanski odredi.

Največji množični poboji na Slovenskem, a slovenska kinematografija v pol stoletja ni posnela niti enega filma, ki bi s človeške strani prikazoval usodo partizanskih žrtev. Gledali smo lahko desetine, stotine jugoslovanskih filmov, ki so opevali junaštvo partizanov in poantirali krvoločnost kolaboracionistov. Slovenski igrani film, ki bi za osrednjo temo postavil roško kalvarijo učitelja, zdravnika ali častnika domobranske strani, ostaja tabu. Še več, spada v red nezamisljivega.