Sadovi volilne kampanje

Po parlamentarnih volitvah 1996, ko je bila v parlamentu nekaj časa pat pozicija 45 proti 45, je spontano vzniknilo verovanje, da je za državo bolje, ko eden izmed političnih blokov bolj prepričljivo zmaga.

Potem so prišle volitve 2000 in prinesle veliko zmagovalko LDS, ki je bila tako močna, da je lahko izglasovala vsak zakon in da je svoj kader postavljala za direktorje zavarovalnic, v uprave in nadzorne svete telekomov, javnih zavodov, njihov član je postal celo predsednik Računskega sodišča. In kaj je prinesla ta moč?

Na enem izmed soočanj so na vprašanje, če se strinjajo z obsoječo prosto prodajo električnih palic oziroma blagozvočnih "nevtralizatorjev", vsi prisotni decidirano odgovorili z Ne! Kar je

še večji šok, kot uporaba šok-palic. Namreč nihče izmed prisotnih se ni vprašal: zakaj pa potem to orožje prodajajo po Sloveniji? Kdo v ozadju vodi vlado, ki s predpisi in uredbami dovoljuje to trgovanje?

Oziroma še huje: kakšnega premiera pa ima država, če Anton Rop ob splošnem konsenzu ni prepovedal nezaželjenega početja??? Mož bi se sicer lahko branil, da tega pa res ni vedel. Toda? Toda?? Ali ni premier ta, ki odgovarja za zakone in uredbe, po katerih poteka življenje v državi? Predsednik vlade bi težko zvrnil odgovornost na podrejene, zakaj sam si rad jemlje pristojnosti in prvenstvo celo v zadevah, ki so ga še včeraj zanimale kot predlanski sneg.

Ob državni slovesnosti od 100-letnici rojstva pesnika in politika Edvarda Kocbeka ni dal za svečanega govornika povabiti Borisa Pahorja ali Alojza Rebulo, ki sta sredi sedemdesetih

objavila razvpiti intervju, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih ujetih domobranskih vojakov. Pisatelja, ki sta intimno in neposredno povezana z javno figuro Kocbeka. Ali ni najbolj naravno, da za govorca postavijo nekoga, ki lahko s tehtnimi besedami obudi spomin na slavljenega?

Nak, pod Ropovo vlado je kot osrednji govorec nastopil kar premier Rop osebno. - Klasični neronizem.

V tem vzdušju je celo njegova velika zaveznica ZLSD v podobi Boruta Pahorja v oddaji POP TV nasprotovala aktualni praksi kadrovanja LDS. Tako neverjetno, da je moral gledalec pomisliti, če je prav slišal!!!

In kampanja s sočenji je prinesla še en veliki obrat. Parlamentarne diskusije in interpelacije so potekale kot retorika moči: opozicija je sicer lahko nizala močne, prepričljivejše in celo nespodbitne argumente, toda vladajoča koalicija je z glasovalnim strojem povozila vse. Število poslanskih glasov je zadušilo še tako stvaren ugovor.

Toda volilna kampanja je spremenila pravila. Ko je eden izmed diskutantov iz male stranke AS spregovoril, da bi morala imeti vpliv na izvolitev tožilcev tudi opozicija, je predsednik Rop ostal nem. Ko je pomladi prišla Koalicija Slovenija s 6 zahtevami po večji demokratizaciji, jo je vlada zavrnila z argumenti, da nič od tega ni tehtnega.

Tokrat se je v avditorij naselil molk, zakaj zdaj so bili volilci in ne LDS-jevska večina tisti razsodnik, ki je presojal, katere zahteve imajo težo.

Naenkrat so se pokazale volitve kot blagohotni lek za politiko. Morda sploh prvič se izbira ni kazala kot odločitev med dobrim in zlim. Leta 1990 je bila v medijih na strani zla ZKS, stara partija, predhodnica današnje ZLSD, leta 1992 Peterletova SKD oziroma strah pred klerikalizmom in revanšizmom, leta 1996 je bila LDS z Drnovškom glorificirana kot nadrazumna pot, leta 2000 je usodo krojila mračna podoba revolucionarnih jakobincev Bajukove vlade.

Leta 2004 zgodba o slabih ni več delovala, mi-odrešitelji proti njim-demonom, ki so jo lansirali politiki LDS, ni več našla oprijemališča, je ostajala le predvolilna floskula. Diskurz opozicije je tekel kot hladna kritika vladajoče koalicije, kateri resda očita serijo slabih potez in klientelizma, vendar je ne pošilja v pekel, temveč ponuja sebe kot alternativo.

Prvič je celo predsednik države volitve vzel kot čisti akt svobodne izbire, ko je v maniri vsedržavnega predsednika Janez Drnovšek - brez izražanja preferenc - volilce pozval na volitve. Politični dispozitiv vseh strank razen LDS je govoril o odločnem predrugačenju aktualne politike.

V tako racionalni kampanji pa smo državljani našli v poštnih nabiralnikih melanholični lepak: "Slovenijo vidim kot novo zvezdo na evropskem nebu. Kot družbo, v kateri bo vsakomur omogočeno, da seže po zvezdah. Na začetku naše poti nam je pesnik položil na dušo željo, da ima politika poleg ostrine uma tudi široko srce."

Kdo je ta pesnica intimistične poezije, ki jo berejo na literarnih krožkih pred ducatom poslušalcev v napol prazni dvorani?

Po apolitični retoriki vsebini sicer spominja na politično utopijo, če ne na kardeljanski slogan, s katerim so v sedemdesetih polepili Slovenijo: "Sreče človeku ne more dati noben politični sistem. Srečo mora najti človek sam."

Kdo je ta velikodušnež, ki ga odlikuje široko srce, ki ga poznamo kot sanjača, ki v Sloveniji ne vidi več tuzemske države, ampak nebesno čudo?

Ja, človek ne bi verjel, če ne bi videl. - Politik, ki je poznan po aroganci, po tem, da v pogovoru tekmeca naslavlja z "on", voditelj, ki ga popade jeza, ko ga vprašajo, če bo odstopil, ako stranka ne poseže po vrhu: mag. Anton Rop. - ?!!???!!!!?

A v demokraciji je celo tak pojav dragocena učna ura demokracije. Med vrednote spet vrača idejo o politiki kot dialogu in iskanju partnerskih kompromisov med več strankami.