Vrste poražencev

Tudi po velikem porazu, ko je izgubil tretjino poslancev, je vodja LDS ohranil barvo svojega diskurza: bomo močna opozicija, sploh najmočnejša doslej. In ves smisel volilnega poloma je stekel v prazno, zakaj Anton Rop nadaljuje s starim načinom hvalisavljenja. Mi smo najboljši, mi smo najboljši, mi smo najboljši ... Še če bi izpadli iz parlamenta, bi predsednik Rop zmagoslavno pripovedoval, da tako močne in sposobne zunajparlamentarne stranke svet še ni videl.

Že drugače je ravnal podpredsednik stranke Slavko Gaber, ki je sprejel izide s samokritiko, češ da stranka ni uspela predstaviti volilcem blagostanja, ki ga je država dosegla pod vladavino LDS. A tudi on je ostal daleč od ugotovitve, da je bilo očitno v samem vladanju nekaj, kar je odbilo volilce, ne pa v bolj ali manj uspešni propagandi.

Vzemimo enega izmed paradnih konjev najmočnejše stranke gospo Irmo Pavlinič-Krebs, podpredsednico Državnega zbora. Če je bila značilnost predsednikovanja Boruta Pahorja, da je dajal vtis naklonjenega arbitra, ki ni v spopadu s poslanci, katerihkoli strank so že bili, pa je gospa Irma izžarevala jekleno neizprosnost. Govorcem opozicije je nonšalantno jemala besedo, jim izklopljala mikrofone, jih ukorila, skratka, zasedanja je vodila kot železna lady. Svoje kolege je tako navdušila, da so jo risali že kot novo predsednico parlamenta, naenkrat je postala osrednji med novejšimi obrazi v stranki. Ob njej je tako izpuhtel malce nerodni Jožef Školč, njegovi nastopi so izveneli že kar čudaško, ko je podprl interpelacijo zoper policijskega ministra Rada Bohinca, ko ni sodeloval v torpediranjih opozicije. A Školč ni bil kdorkoli, bil je prvi predsednik LDS, bil je predsednik parlamenta, bil je minister za kulturo, v času Irme pa je izginil s palete strankinih paradnih konjev.

Potem so prišle volitve: v volilni enoti, kjer je nastopila železna Irma, jo je s še enkrat

višjim rezultatom prekosil politični outsider Miro Petek. Mož, ki ni govorec, ki je brez političnih izkušenj, krasi pa ga drobna lastnost, da se je z vso profesionalno energijo vrgel v novinarsko razkrinkavanje klientelizma in gospodarskih mahinacij.

Kvalitete, ki jih je cenila stranka LDS, so očitno drugačne, kot jih priznava glas ljudstva.

Možnost, da se uči iz porazov, pa je očitno izkoristil vodja SDS. Janez Janša je v predvolilnih nastopih presenečal z lahkotnostjo, nobene srditosti ne jeze ne užaljenosti ni več kazal. Celo do stavke novinarjev, ki mu je odnesla medijsko slast zmage, je bil dobrohoten. Še več, če je zmago Demosa l. 1990 začel s stavkom, da je to labodji svet (propartijskih) urednikov, je zmago 2004 začinil s podporo novinarski stavki ob kritiki ignorance Gospodarske zbornice Slovenije do pogajanj s sindikalisti.

Prve reakcije zmagovalne strani dokazujejo, v čem je smisel parlamentarne demokracije. Izkušnja desetletja v opoziciji in popolnega volilnega kraha Bajukove vlade evidentno spreminja poražene politike. Hkrati seveda velja, da LDS sama po sebi pač ni primer absolutno klientelistične in skorumpirane stranke, da bi Peterletov Demos, ko bi uspel ostati na vladi 12 let, imel zagotovo podobne hibe stranke, ki je dolgo, dolgo na oblasti.

Medtem ko je poraz za LDS lahko blagodejen, pa so volilni izidi prinesli še večjega poraženca. Bivšega predsednika je rezultat tako presenetil, da je lahko izstrelil le cinično pripombo, da smo dobili dobro opozicijo. Milan Kučan je namreč pred slabim letom ustanovil Forum 21, katerega poglavitna funkcija je bila prav institucionalna podpora Ropovi vladi. Še na zadnji predvolilni petek je dal v časopisih objaviti proglas, s katerim je Forum 21 vabil volilce, da podprejo stranke vladajoče koalicije.

Skratka, ne njegova beseda ne njegov forum nista imela več vpliva na volilce. Ob morebitnem formiranju Janševe vlade izgublja Forum 21 ves smisel, kolikor ne misli igrati antagonista vladi. Bivši predsednik Kučan pa je po svoje celo večji poraženec od Ropa, zakaj na volitvah je bil poražen tudi mit o njegovem nepremagljivem vlečenju potez izza kulis.

Manj opazni poraženec zadnjih volitev pa je tudi politični radikalizem, ki se kaže v ekskluzivnem prvenstvu ene izmed strank, ki ne sprejema dialoga z drugimi opcijami. Izključitev SLS je bila posledica usmeritve Ropove vlade, ki znotraj sebe ni več dopuščala razlik, ki je vladala po principu apriorne podrejenosti.

Kdo bi namreč še pred meseci dopuščal možnost, da se je Koalicija Slovenija pripravljena pogajati z Združeno listo? Volilni izid pač zahteva, da zmagovite stranke prisluhnejo in se vsaj deloma prilagodijo potencialnim zaveznikom. Če je to cena, da politika konča drugo svetovno vojno, da tudi verbalno konča antikomunizem, je to politični novum. Skok v 21. stoletje. Če se hkrati tudi ZLSD odreče apriornemu hvaljenju partijskih voditeljev, ki so za seboj pustili največji pomor v zgodovini.

Ko je premier in vodja LDS Anton Rop odpovedal govor žrtvam revolucionarnih pobojev v spominskem parku Teherje, se je kot osrednji govorec pojavil sedanji predsednik parlamenta Feri Horvat iz združene liste. Smo torej pri političnem obratu, da postaja LDS bolj radikalni podpornik krvavega komunizma od ZLSD?

Politični zastavki so veliki, vendar so tudi koalicijska pogajanja o vstopu v vlado že del nove predvolilne kampanje. Izmed vseh možnosti bi bila ena zagotovo absurdna: ko bi v vladi končali največji tekmici SDS in LDS.