Cena zgodovinskega ne

Začeli so deževati pozivi po odločni, bolj možati politiki do Italije in Avstrije, v zraku je tako rekoč zahteva, da državni poglavarji in ljudstvo enoglasno obsodijo politiko Avstrije in Italije.

A kaj se je zgodilo? Je kakšen izmed sosednjih parlamentov sprejel zakone naperjene zoper slovensko državnost? So bile z uredbo odvzete pravice slovenske manjšine? Še ko je slovenski radio na Koroškem pred časom bil borbo za preživetje, tako silnega angažmaja ni bilo zaznati.

Kaj tektonskega se je dogodilo tokrat? - V Italiji so prikazali igrani film in predsednik avstrijskega parlamenta je dal intervju Delu, v katerem je izrekel, da Slovenija ni dedič avstrijske državne pogodbe, ki je bila sklenjena z Jugoslavijo pred pol stoletja.

In naenkrat se začenja formirati agitacija, ki poziva za vseljudski upor proti fašizmu. S podtonom: uprimo se in recimo zgodovinski ne taki politiki! - ???

Kaj je bil najbolj opevani trenutek jugoslovanske zgodovine po drugi vojni? - Zgodovinski NE, ki ga je tovariš Tito rekel Stalinu in s katerim se je uprl dominatu sovjetskega komunizma. Odtlej kremeljski voditelji niso več ukazovali in vodili jugoslovanske politike.

Veliki NE se je dogodil leta 1948, leta 1956, 3 leta po Stalinovi smrti, ko so se odnosi med Moskvo in Beogradom že otoplili, je na obisk k Titu na Brione priletel novi partijski voditelj Nikita Hruščov. Nekaj dni kasneje je Rdeča armada s tanki napadla Madžarsko, opustošila Budimpešto in v krvi zatrla madžarsko pot v demokracijo.

Nenavadno, Jugoslavija, ki se je sama pod Titom odločila za svojo pot mimo taktirke Kremlja, je podprla rusko vojaško intervencijo???

V času spopadov po budimpeštanskih ulicah se je kot v filmu madžarski ministrski predsednik Imre Nagy zatekel v jugoslovansko veleposlaništvo in si rešil glavo. A ne za dolgo, Jugoslavija ga je kaj kmalu izročila in leta 1958 so ga usmrtili kot veleizdajalca.

Skratka, potem ko se je Tito z velikim NE uprl Stalinu, je osem let kasneje prav pohlevno predal sovjetom prvega politika Madžarske, ki je prav tako izrekel zgodovinski NE Sovjetski zvezi. - ???

Je bil to zgodovinski NE, ali le ideološka manipulacija, ki je indoktrinirala jugoslovanske množice, da so verjele v napihnjeno herojstvo njenega predsednika.

A ta zgodovinski NE iz leta 1948 je impliciral trenutek, ko celotno ljudstvo stopi kot eden v bran države in voditelje zoper sovražno silo.

Sedanji pozivi na ostre nastope državnega vodstva spominjajo prav na mehanizme stare partijske strategije iz štiridesetih let.

Italijanski zunanji minister Giancarlo Fini tako funkcionira malo da ne kot demon, ki uteleša Mussolinijev fašizem. Ob njem se sprožajo vprašanja: zakaj obsoja samo partizanske poboje, ne da bi priznal teror fašizma nad Slovenci in Hrvati v tridesetih in začetku štiridesetih?

Toda gospod Fini, ki je na Slovenskem skoraj sinonim za fašizem, je pred desetletjem obiskal Izrael, kjer je obsodil italijansko fašistično zgodovino! Če prihaja na obisk v Ljubljano, ali ne velja počakati, kaj bo storil tu, in ga šele potem obsoditi kot neofašista, ali pa mu priznati, da je bil sposoben spravnega koraka?

Razvpiti film Srce v breznu je na Slovenskem povzročil nekaj neverjetnih refleksij. Časnik Dnevnik je tako kot politični komentar objavil članek Zdenka Vrdlovca, v katerem intelo filmski kritik spomni na mehanizme cenzure, ki jih je partijski režim izvajal ob partizanskih filmih. Kako je golo dejstvo, da se partizan rokuje z očetom domobranca povzročilo pravi vihar.

Prvič je tovrstna filmska analiza partizanske filmografije prišla na politične strani časnika!

V prihodnost zazrti bralec bi tu zamomljal, čemu toliko o zgodovini, poglejmo raje čisto realnost. Prav, ljubljanska županja Danica Simšič (ZLSD) in njen podžupan Slavko Slak (LDS) sta na tiskovni konferenci nonšalantno predstavila projekt vzpenjača, ki bo stal dobro milijardo, samo v letošnjem letu več kot 400 milijonov tolarjev.

Oblast ima resda pravico, da določa prioritete mestnega razvoja. Toda namesto, da gledamo vzpenjači v zobovje, poglejmo, če bi to milijardo lahko namenili čemu drugemu.

V mestu že leta milo prosi za pomoč Knjižnica Otona Župančiča, ki se duši na tesnem prostoru. Tisoči meščanov, ki bi radi preglednejši dostop do literature in vednosti, za mestno oblast liberalcev in združene liste ne štejejo.

Številne mestne četrti prosijo za rekonstrukcijo vodovodnih in kanalizacijskih cevi, ki so bile zgrajene še iz salonitnih cevi z nevarnim azbestom. A so iz leta v leto pozabljene.

Košarka je pol stoletja paradni šport Ljubljane, KK Olimpija, ki je bila med opaznejšimi evro klubi, je že leta v finančnem kolapsu. Je mar mestna oblast namenila milijardo tolarjev namesto za vzpenjačo za razvoj KK Olimpije?

Ali še en športni ekskurz: moški rokometni klub Prule je kraljeval v Sloveniji, navduševal množice in se boril že za evropski vrh, a je bil za mestne oblastnike nekonkurenčna ideja v primerjavi z vzpenjačo. In še bi lahko navajali možnosti, kam vse bi lahko mesto investiralo milijardo dvesto.

A nak, nak, nak in nak. Pa imajo v vseh štirih primerih izjemno velik splošni interes. Liberalcem in združeni listi je ljubši projekt vzpenjača. In kakšen projekt je to? Kot argument so našli množico turistov, ki da bo zdaj drla na grad. Pa direktorja Festivala Darka Brleka, ki da bo tja prevažal po tisoče gledalcev na večer. Utopični projekt ima prednost pred realističnimi investicijami!!!

Tam, kjer obstajajo realne družbene aktivnosti in zahteve, ki bi jih mesto lahko podprlo, jih županstvo ne vzame za svoje, kot splošno dobro pa ponuja projekte iz svojega rokava.

In kaj ima to s povojnim komunizmom? Princip implamentacije idej, ki se porodijo v ozkem krogu vladajoče nomenklature, potem pa jih kot splošno dobro vsilijo ljudstvu.