Ljudje, ki jih ni

Z ministrom za delo, družino in socialo Jožetom Drobničem so se sešli predstavniki gejevskih in lezbičnih organizacij. Vlada namreč pripravlja zakon o registraciji istospolnih skupnosti, ki pa tem skupinam ni tako naklonjen kot predlog bivše vlade LDS + ZLSD. Zato ploha puščic iz liberalnejših krogov leti na ministra, ki da je malone homofob.

Ali ni nekaj najbolj razumljivega, da se konzervativni minister pač ne bo zavzemal za skrajno libertine človeške zveze? Ali ni bilo od liberalnih vlad pričakovati, da bodo tak zakon sprejele?

Tarča jeze progejevskih in prolezbičnih asociacij je napačna. Toda, razumeti je frustracijo, da v Sloveniji ni pravne zaščite istospolnih zvez, zakaj poznajo jo številne evropske države; na Švedskem na primer Švedskem so ravnokar uzakonili pravico lezbičnih parov, ki bodo imeli pravico do brezplačne umetne oploditve, tako kot jo imajo ženske v heteroseksualnih razmerjih.

Katere stranke so to sklenile? Socialdemokrati, zeleni in levi, medtem ko je opozicija glasno negodovala.

Če se torej povprašamo, od kod ta slovenska konservativnost, ne gre kazati s prstom na Drobniče, ampak na konzervativnost liberalnih demokratov in združene liste.

V Kanadi je pred kratkim Vrhovno sodišče razsodilo, da ni razlogov za kršenje človekovih pravic v razlikovanju med heteroseksualnimi in enospolnimi družinskimi skupnostmi, pri čemer so številne province že pred tem uzakonile njihovo enakost. Vendar pa ta odločitev ni padla z neba, gejevstvo namreč ne funkcionira le kot politična tema in zasebna pravica, v spodnjem domu parlamenta vneto diskutira poslanec Svend Robinson, ki pa ni zagovornik ex cathedra, ampak je sam proklamirani gej. Enako tudi minister za javna dela, Scott Brison iz liberalne stranke.

Ko Kanadčani poslušajo diskusije v parlamentu ali ko opazujejo poteze svojih ministrov, dobivajo eklatanten dokaz o "normalnosti" gejev, saj ti niso zamejeni na underground kulturo, ampak so obenem člani najvišje politične elite.

In na Slovenskem? So leve vlade kdaj postavile za kulturnega ministra recimo gejevskega pisatelja Braneta Mozetiča, ali imele med poslankami denimo aktivistko lezbičnega gibanja Tatjano Grajf?

Nak, liberalne vlade so geje in lezbijke držale na mestu margine, ki je služila le kot zunanji dokaz liberalnosti stranke.

Podobnemu fenomenu pripadajo tudi ostri konflikti med slovenskim in romskim prebivalstvom Dolenjske. Vlade LDS niso sprejele posebnega zakona o Romih, čeravno so skupaj s svojimi politiki vedno agilno vskočile v javne polemike, ki so imele kakršenkoli šovinistični podton. Toda, katere slike nismo nikoli videli? - Da bi denimo bivša premiera Anton Rop in Janez Drnovšek obiskala romsko naselje, kjer bi se prijazno pomenkovala z Romi. Ali pa, da bi na volilno listo v ljubljanskih okrajih, kjer vedno izvolijo Toneta Anderliča, postavili romskega glasbenika, ki bi ga vesoljna Slovenija poslušala v njegovih nastopih za govornico in potem posledično brala intervjuje z njim.

Toda, kaj sedaj, ko sta LDS in ZLSD padli v opozicijo? Ali so do njune ponovne zmage na volitvah geji, lezbijke, Romi, nenazadnje tudi izbrisani obsojeni na margino?

To je preskusni kamen za Janševo vlado, ki se lahko pokaže v modri državniški luči, če bo uspela z njimi najti dialog in tako imenovane marginalne skupine inkorporirati kot legitimne predstavnike Slovenstva. Uspešnost države se meri tudi v mirnem sobivanju najrazličnejših skupin in narodnosti.

Če stopi na to pot, bomo dobili prav paradoksalno zgodovino, ki bo beležila, da se je za pravice Romov, istospolnih partnerjev, izbrisane z besedami najbolj goreče zavzemala leva koalicija, da pa je konkretne zakone v njihovo dobro sprejela šele desna koalicija.