Pustil sem jim pištole

Tako kot je stalnica jutranje vzhajanje sonca, ki teče iz dneva v dan, tako se na Slovenskem od obdobja do obdobja pojavi zahteva po sodnem preganjanju italijanskih oficirjev, ki so med drugo vojno vodili enote, ki so vršile zločine nad slovenskim prebivalstvom.

Res, italijanski okupatorji so požigali vasi, pobijali ujete partizane, streljali talce, pošiljali civiliste v taborišča, kjer so številni preminuli.

Po vojni so najprej zahodni zavezniki nasprotovali, da bi sodili več kot 750 Italijanom osumljenih vojnih zločinov. V zadnjem desetletju pa slišimo često očitke Peterletovi vladi pa Janševi vladi, da nista postorili nič v tej zadevi. Simptomatično je seveda, da se tovrstne kritike pojavljajo vsakič, ko ni na oblasti zveza komunistov ali LDS.

Po drugi strani je bilo po vojni kar nekaj procesov, na katerih so sodili in potem justificirali nemške in avstrijske naciste zaradi storjenih zločinov. Dejstvo je torej, da je bil nacizem na Slovenskem vsaj deloma kaznovan, medtem ko se je fašizem izmuznil roki sodnim pregonom. Če sem seveda ne štejemo zunajsodnih pobojev v fojbah.

Travma te dvojnosti in nekaznovanje fašističnih častnikov je nekaj, kar se vseskozi vrača. Tokrat tudi v obliki kritike mlačne Ruplove diplomacije.

Toda, od kod pravzaprav izvira ta spregled zločinov?

"Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod. Generalov avto smo zadržali, dali pa smo mu tovornjak, da je lahko naložil spremstvo. Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole."

Od kod se je poslavljal italijanski general? S fronte v viteških okvirih prve svetovne vojne?

Nak, to sceno je v svojih spominih iz leta 1981 zapisal Ivan Maček-Matija. Mož, ki je bil med drugo vojno komandant generalnega štaba narodno-osvobodilne vojske partizanov. Partizanski komandant, kateremu so italijanske ofenzive zdesetkale vojsko, komandant, ki je vodil vstajo zoper italijanske okupatorje, je z generalom ravnal, kot da bi gledal Renoirjev film La Grande illusion "Velika iluzija" (1937), v katerem Erich von Strocheim odigra pruskega oficirja v prvi vojni, ki se ujetemu francoskemu pilotu opraviči, ker so ga sestrelili, potem pa ga povabi še na večerjo.

Dolenjska, september 1943, kapitulacija Italije, italijanska vojska koraka proti Italiji. "Pri Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so počasi ubirali pot proti domu ... med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je šepaje držal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se peljali mimo, sem ga pogledal v obraz: Cerutti! Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaležno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil. Prav beden je bil videti, dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika. (...) Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence."

Partizanskemu poveljniku se je skoraj zlomilo srce ob pogledu na odhajajočega fašističnega generala. Septembra leta 1943 so partizani pustili fašistično soldatesko, da je prosto zapustila Slovenijo. Še več, njihovega poveljnika so nahranili in ga postavili na kamion, da bi se ne mučil s stopicanjem. - !!!!!!!!!?

Dva tedna kasneje so partizanske brigade zajele nekaj sto pripadnikov vaških straž, ki so se po nekajdnevnem spopadu predali na gradu Turjak. Naslednji dan so postrelili vse ujete častnike, stotino preživelih soldatov pa so postavili pred sodišče na Kočevskem procesu, kjer jih je velik del končalo s smrtno obsodbo.

Italijanski okupatorji, ki so Ljubljano obdali z žico, ki so v Gramozni jami pustili morišče talcev, ki so v krvi zatirali vsakršen upor, so bili deležni prijateljskega stiska rok, slovenski legionarji in vaški stražarji, ki so se bojevali v državljanski vojni s partizani, pa so doživeli kalvarijo, brez kančka sočutja, kaj šele, da bi tako kot fašisti doživeli star običaj, ko se ujetim častnikom pusti orožje.

Takšni časi so pač bili, toda facta bruta ostajajo, da je bilo za partizansko vojsko pomembneje obračunati slovenskimi nasprotniki kot soditi italijanskim okupatorjem. Razlogi so bili seveda pragmatični: komandant Maček se je pred tem pogajal z generalom Ceruttijem, ki je partizanom predal orožje v zameno za prosti odhod svoje vojske.

Zgodba o nekaznovanju italijanskih okupatorjev se je začela septembra 1943, ko je komunistična partija tolerantno oprostila fašistom zločine.