Votlost sindikalnega gibanja

Zadnje tedne sindikalni voditelji fascinirajo s svojimi mišicami: polni so zanosa in odločnosti, da ukrotijo Janševo vlado. Priznam, da s sindikalnimi protesti, ki so naperjeni zoper arogantno finančno oblast, ki z zaposlenimi ni pripravljena deliti velikih dobičkov, vedno simpatiziram. Toda silna potentnost Rebolja, Semoliča in tovarišev tokrat zbuja v meni distanco. Živim pod vtisom Roberta Shafferja, legendarnega sindikalnega voditelja iz Mississippija, s katerim sva pred leti sodelovala na konferenci o medijih na ameriški univerzi v Oxfordu. Stari lisjak, s tridesetletnim stažem sindikalista, je pripovedoval, kako jim mediji nikoli niso bili naklonjeni. V tridesetletni karieri ni izboril nobene epohalne vojne, uspevalo pa mu je, da je kdaj dosegel za nekaj deset dolarjev višje plače, drugič pa, da niso odpustili nekaj sto delavcev. Toda lastniki velikih korporacij so ga spoštovali, saj so se ga bali. Gradil je namreč na močnem tovarištvu med stavkajočimi in na genijalnih strategijah. Če bi demonstriral po ulicah s tisočglavimi povorkami, bi kradel le sebi in Bogu čas. Sindikalni spopad je zanj kot partija šaha: "Nekoč sem najavil stavko v avtomobilski tovarni. Lastnik je na hitro najel med brezposlenimi rezervno delavsko armado, toda mi smo to predvideli in surovine na skrivaj prenesli na drugo lokacijo podjetja, tako da štrajkbrejkerji niso imeli materiala za delo. Naslednji dan smo prekinili stavko, delavci so prišli v službo in nadaljevali, kakor da se ni nič zgodilo. Ker naših zahtev menedžerji niso hoteli sprejeti, smo napovedali čez mesec novo stavko. Takrat so bili lastniki pripravljeni: zopet so najeli priložnostne delavce, uvedli nadzor nad surovinami, mi pa smo jih presenetili, ko smo vse stavkajoče poslali zjutraj na delo. Vendar pa to ni bil običajen delavnik, zakaj izdelal sem posebno strategijo in podučil delavce, kako cel dan delati na takšen način, da si vseskozi delovno aktiven, proizvedeš pa skoraj nič. Rezultat je bil na koncu ta, da je uprava popustila, saj je ugotovila, da je za njih ceneje, če nam ugodi pri povišicah."

Za proteste Semoliča in njegovih je značilno, da največje boje bijejo zoper vlade. Nekoč so sklicali množične demonstracije zoper denacionalizacijo, spet kasneje zoper pokojninsko reformo, tokrat zoper enotno davčno stopnjo in gospodarske reforme. Legitimno, zakaj ne?

Toda v zadnjem mesecu sem pogrešal njegovo in Reboljevo odločnost, ko so v Mercatorju in drugih megacentrih napovedali, da bodo odpustili po nekaj sto trgovk, če bo vlada uzakonila omejitev dela v nedeljo. Nihče izmed sindikalnih voditeljev ni prišel v TV studio in zagrozil lastnikom, da bodo izvedli splošni štrajk, če bodo začeli odpuščati. Nihče ni spregovoril v imenu potencialno odpuščenih in zapretil s sindikalno akcijo.

Kot da je samoumevno, da podjetja lahko po mili volji odpuščajo, če želijo doseči večji profit. Kot da so največji sindikati narejeni samo za to, da se borijo zoper vladne poteze, ne pa, da se zoperstavljajo tudi privatnim lastnikom?

Si predstavljate, da bi na eno izmed sobot trgovke ne prišle v velike prodajne centre, sindikati pa bi pozvali prebivalstvo, da jim izrazi podporo tako, da se na ta dan odpove nakupom?

Pri čemer je zadeva bistveno bolj enostavna kot pri hipotetični stavki v proizvodnji, kjer lastniki lahko zagrozijo, da bodo tovarno čevljev prestavili v Romunijo. Strahu, da bi Mercator, Spar in Leclerc preselili svoje trgovine iz Slovenije, pač ni.

Toda veliki sindikalni vodje teh malih bitk ne vidijo, angažirani so zoper mastodonta v podobi vlade. Pri čemer je sindikalno delovanje v veliki meri osredotočeno na čisto propagandno prepričevanje. Plakatna akcija regresije homo sapiensa je nekaj, v kar lahko verjameš, ali pa ne. Na demonstracije so npr. vabili s citatom negativne prognoze, ki jo je izrekel ekonomist prof. Jože Mencinger.

Misli nekdanjega rektorja so resda lucidne in artikulirane, toda kdo se ne bi spomnil, kako je v začetku devetdesetih kot prvi minister za gospodarstvo vztrajno pripovedoval, da je svoje certifikate vrgel stran, ker so ničvredni papir. Kdor ga je takrat poslušal, se danes drži za glavo, ko sliši, koliko milijonov so dobili vlagatelji certifikatov v Krko in koliko so zaslužili z drugimi delnicami uspešnih podjetij. Seveda to ne diskreditira kompetentnosti prof. Mencingerja, dokazuje samo to, da se sicer lahko slepo prepustiš avtoriteti, vendar pa na koncu posledice nosiš sam. Kar velja enako za napovedano davčno reformo. Če tako usodno posega v prihodnost, je zanjo potreben širok družbeni konsenz.

Medtem ko je sedanji razmah sindikalnih akcij v resnici paradoksalen. Poznamo jih skorajda izključno po bitkah z vladami, kjer izvira njihova moč v strahu vladajočih koalicij, da bi ne izgubile podporo javnosti. Skratka, čisti primeri političnih sindikatov.

Kje pa so sindikati, ki delujejo izključno v zasebnih podjetjih? - Ne le, da so sami po sebi bolj ali manj brezzobi. Poglejmo samo v medije in preštejmo, koliko intervjujev so napravili z odstavljenim Jankovićem, koliko metrov so namenili njegovi kruti direktorski razrešitvi, kako filigransko natančno spremljajo dejavnosti velikih sindikatov uperjenih zoper početja vlad, in jih primerjajmo s številom in obsegom prispevkov, ki so jih posvetili sindikalnim voditeljem, ki so vodili akcije in pobude v zasebnih podjetjih. Razmerje 1000 proti 0. Dovolj pomenljivo?