Neodemokracija

Velike sindikalne demonstracije so na ulice pripeljale več deset tisoč protestnikov. Nedvomni uspeh sindikalnih voditeljev, še zlasti, ker protestne energije nista uspela zadržati ne sneg ne plundra. Svarilo vladi, da so predlagane ekonomske reforme projekt, ki ga ne kaže izpeljati brez široke podpore javnosti.

A bolj kot spopad jih velja premisliti s stališča vladanja kot takega. Doslej je veljalo - tako pod bivšimi kot pod sedanjo vlado -, da državljani vsake štiri leta izberejo vlado, ki ima potem mandat, da do novih volitev upravlja državo, vmes pa ji opozicija vseskozi oponira in predstavlja alternativno politiko. Funkcija državljanov je potem večinoma v tem, da v času med volitvami pozorno opazujejo politične spopade in potem na novo presodijo, ali naj podprejo dosedanjo oblast, ali pa naj izvolijo novo.

Ta stara shema pa je očitno preživeta.

Če aktualna vlada pravi, da pripravlja reforme, s katerimi v dobri veri pripravlja gospodarski preporod, ji lahko prebivalstvo seveda verjame. Toda, kdo je garant uspeha? - Jože P. Damjan? Janez Janša? Andrej Bajuk? Če gre za krucialne družbene spremembe, ki bodo v temeljih spremenile usodo množic, je v sodobni družbi pričakovati, da tveganje uspeha oz. neuspeha podpre vsaj večinski del prebivalstva.

Premier ima seveda elegantno možnost, da zastavi svojo glavo, tako, kot se je nekoč odločil francoski predsednik Charles de Gaulle, ko je konec šestdesetih razpisal vsedržavni referendum. Ker na njem ni dobil podpore, je preprosto odstopil.

Sodobnejši način vladanja ni tako vratolomen, zakaj večkrat poteka po principu iskanje kompromisov, ko vlada ne poskuša izpeljati svojih idej za vsako ceno, ampak prisluhne tudi nasprotnikom in poišče bolj splošno sprejemljivo rešitev.

To lahko stori bodisi z iskanjem dialoga z opozicijo, ali pa z obliko neposredne demokracije - z referendumi.

Politični spor ob ukinitvi protikorupcijske komisije je vihral slabo leto in ko je kazalo, da parlamentarna večina potrebuje samo še poslednje glasovanje v parlamentu, ga je ustavila referendumska pobuda, ki jo je sprožila stranka mladih SMS. Na prvi pogled je ta blokada le način oviranja vladajoče koalicije, toda v svojem bistvu je neodemokratični princip odločanja. Če se 40.000 ljudem zdi vredno priti v občinske prostore, da bi podpisalo zahtevo po referendumu, si s tem izborijo pravico, da odločanje o obstoju protikorupcijske komisije preložijo iz rok poslancev v domeno volilcev. Vsaka referendumska odločitev je prava, pa četudi bi denimo državljani odločili, da naj gospod Kos še naprej vodi protikorupcijsko komisijo.

Tu trčimo ob politični predsodek, ki meni, da referendumski poraz pomeni tudi politični poraz. Resnica je namreč nasprotna, zakaj referendum je oblika korekcije, je način omejitve početij vlade, ki omogoča, da državljani posegajo v politiko sočasno in ne le na vsake štiri leta.

Toda v Sloveniji vlada paradoks, ko veliki stranki LDS in SD vztrajno nasprotujeta referendumski demokraciji. Ker sta bili sami dolgo na vladah, sta jo doživljali kot orožje tedanjih opozicijskih strank SDS in NSi, zoper njo izrekli vrsto obsodb in zato se danes trudita, da bi bili konsistentni in referendumsko nevidni: tako je za najnovejši referendum SD rekla, da se ne bo vanj aktivno vključila, LDS pa je sramežljivo kot protagonista izpostavila svojo Liberalno akademijo.

Vendar pa vodstvo LDS raje posega po arhaični obliki retorične dramatizacije, ki jo v polni meri uteleša njen predsednik Jelko Kacin, ko seje apokaliptične napovedi: vlada seje strah med ljudi, ali pa ko svoje nasprotovanje reformam gradi na štoserskih alanfordovskih parafrazah: "Jemati je treba revnim, ker revni nikoli ne morejo biti bogati, in dajati bogatim, da bi bili še bolj bogati."

Ko bi Zevs še rohnel tod naokoli, bi ga prikoval s strelico, zakaj še leto nazaj je teklo dvanajsto leto vladavine LDS, ki je dohodnino raje pobirala revnim, kot da bi obdavčila zaslužke najbogatejših - kapitalski zaslužki borznikov so bili namreč neobdavčeni!

Sicer pa: kadar so vlade in župani v škripcih, je to zmeraj dobro za državljane. Takrat običajno pomislijo, da bi potegnili kakšno všečno potezo.

V istem tednu, ko je ljubljanska županja Danica Simšič izgubila podporo svetnikov, smo lahko prebrali, da je darovala kri. Lahko bi sicer rekli, da je to poceni propaganda, toda dejstvo je, da je njena krvodajalska poteza simpatični zgled. Ob pomanjkanju krvi smo doslej ponavadi poslušali pozive po solidarnosti, medtem ko je nomenklatura zadevo gledala od daleč. Če je politika države, da je krvodajalstvo brezplačno, potem bi človek namesto jadikovanja pričakoval zglede direktorjev, ministrov, poslancev in županov.

Medtem ko se spopadi med koalicijo in opozicijo ponavadi vlečejo v neskončno ponavljanje istega, kaže, da bomo doživeli politični novum. Opozicijske stranke so npr. protestirale zoper zakon, ki bi cerkvam nudil substancialne državne pomoči, češ da je katoliška cerkev po denacionalizaciji postala bogati lastnik gozdov in drugih posestev. Stvar je lahko retorična floskula, ki mala črnega hudiča. Zato je napoved ministrstva za pravosodje, da bo objavilo podatke o vrnjeni lastnini, vsekakor tisti racionalni okvir, ki šele omogoča stvarno presojo. Dejstvo je namreč, da je cerkev upravičena do vrnitve protipravno odvzetega premoženja za časa komunističnega režima, toda, če je njen današnji položaj zares materialno izjemno ugoden, potem krepka proračunska pomoč katoliški cerkvi pomeni, da ji je vladna politika posebej naklonjena.

V časih, ko vlada snuje gospodarske reforme, ki lahko nekoliko poslabšajo standard nekaterih skupin prebivalstva, bi bilo nekredibilno, ko bi druge istočasno privilegirala.