Opozicijski vatli

Ko je Računsko sodišče izdalo negativno mnenje za poslovanje ljubljanske občine, se je županja Danica Simšić razveselila, češ, to je znatno bolje od ocen iz preteklosti. Od kod izvira radost? - Iz dejstva, da naj bi bilo ocena nepravilnosti letos boljša kot lani. Vsega 765 milijonov tolarjev. Ali v nazornem jeziku: nesmotrno vodenje občine je stalo kakih 380 manjših avtomobilov.

Ni čudno, da je županja Danica tako vesela. Mediji bi jo morali raztrgati, meščani pa potapljati v Ljubljanici kot nekoč goljufive peke, toda odnesla jo je s par pikrimi komentarji.

Minister Gregor Virant, ki se je veselil sicer mikroskopsko majhnega napredka v javni upravi, v kateri je imel letos 29 manj zaposlenih, je bil že naslednji hip razglašen za prevarantskega akrobata, najprej da je manipuliral, da je v številko vštel tudi uslužbenke na porodniški, po uspelem demantiju, pa se je nanj usula kritika poslanca Mateja Lahovnika, ki je zatrjeval, da je to nepomembno, da vlada v planu proračuna za 2007 napoveduje krepko povečanje budžeta na tem področju. A odmislimo samo naravo polemike, v kateri polemika bereta vsak svoje številke.

Virantov mikro uspeh je bil deležen celotedenske medijske salve vprašajev, Daničin skoraj milijardni minus pa je imel medijski status enkratne vremenske napovedi.

Kaj bi se Danica ne veselila!!!

Toda politika mestne oblasti se tod ne konča. Pred tedni so napovedali, da bodo vsem, ki ne stanujejo v Ljubljani povečali ceno vrtcev za več kot 30 odstotkov. Nepridipravi, ki se vozijo v službo iz periferije, si dovolijo med potjo odložiti otroke v mestnih vrtcih! Takšno je očitno sporočilo županje.

In reakcije na to šovinistično politiko, ki jemlje ljudem pravico, da po svojih željah izbirajo vrtec? So jo mediji zmleli v prah, je poskočil ombudsman? So zagrmeli sindikati zoper namero, da ljubljanska oblast krepko udari po žepih delavcev, ki ne živijo v Ljubljani? Nak. V resnici na ljubo je minister za šolstvo takoj napovedal, da bo zadržal ta mestni odlok. Ali je zaradi tega postal heroj? Nikakor, reč je šla mimo povsem neopazno. Kot neposrečeno tehnično vprašanje.

Predsednik države je tokrat priredil pogovor o vlogi cerkve v družbi. Poslanec Nove Slovenije Alojz Sok se je čudil, zakaj je bila vabljena poslanka Majda Širca, proklamirana antiklerikalka. Kaj pri Zevsu, pa je bolj prazno dolgočasno kot posveti, kjer vsi mislijo bolj ali manj enako!

Po medijih pa lahko beremo kritike o neuravnoteženosti, kako je bilo povabljenih 6 predstavnikov rimokatoliške cerkve, minister, član malteškega reda, akademik, profesor na Teološki fakulteti, ter le po en predstavnik pravoslavne, islamske in evangeličanske vere. Toda, če pogledamo številke, je pač dejstvo, da je več kot poldrugi milijon državljanov krščenih po katoliških cerkvah, formalno vzeto torej katolištvo proti drugim veram dominira v razmerju 15 proti 1!

Seveda to ne pomeni, da javnost nima pravice izvedeti, kolikšna je gospodarska moč RKC na Slovenskem, da v tej luči niso upravičeni premisleki o količini državne podpore, toda antikatoliški refleks, ki že ob pogledu na talar poskoči do višav, je skregan s sodobno pluralno družbo.

Po drugi strani pa je skrb za princip proporcionalne zastopanosti izpuhtela v primeru Mercator. Ob odstavitvi direktorja Jankovića smo lahko poslušali o logiki brezobzirne loči lastnikov, nič pa o sestavi nadzornega sveta, v katerem je šest članov iz vrst zaposlenih. A glej zlomka vsi po vrsti so iz poslovodstvenega dela, kot da v desettisočglavi firmi ni najti ne prodajalk ne drugih tipov zaposlenih. Tu problema neustrezne zastopanosti zaposlenih v nadzornem ne mediji ne opozicija niso poantirali.

Racionalno misel običajno gojijo družbene vede, še posebej sociologija. Pred štiridesetimi leti je zagrebški sociolog Josip Županov objavil raziskavo, v kateri je proučeval tedanje reforme gospodarstva in političnega sistema. V deželi je namreč veljalo pravilo, da je samoupravni socializem najboljši družbeni sistem, da pa ga je treba v praksi izboljšati, da bo lahko zaživel v polni idealnosti. Profesor Županov se je projekta lotil dobrohotno, toda zvest svoji metodologiji je ugotovil, da permanentna kriza ni naključna lastnost, ampak bit socializma. Da je protislovje med deklariranimi cilji in šepavo realnostjo del režima samega. Takratni oblastniki se rezultatov seveda niso razveselili, problem so rešili tako, da je bil Županov umaknjen, njegove ideje pa anatemizirane.

Sodobni čas je za sociologijo idealen, zakaj sociologu, ki bi objavil knjigo, v kateri bi denimo dokazal, da Janševa gospodarska reforma vodi v revščino, se ni bati, da bi ga linčali, kaj šele, da bi njegove izsledke spravili pod ključ.

In res, mediji so poročali o javni tribuni sociologov, ki jo je vodil prof. Svetlik. Toda namesto prizora, ko bi raziskovalci predstavljali izčrpne referate, smo lahko zasledili le vsebine

kramljaškega pogovora o aktualni politiki. Tudi ta instant verzija je dobrodošla. Pa vendar, ena izmed nastopajočih je opozarjala na nevarnost, da se ponovi leto 1941, ko bi vitalne dele gospodarstva ponovno kontrolirali zunanji lastniki kapitala. Brez dvoma pomembno vprašanje, toda: ali je to res proizvod Janševe koalicije?

Kdo bi se ne spomnil dogodka izpred, ko je Novartis kupil eno najbolj cvetočih slovenskih podjetij Lek. Kot prvo je umaknil delnice Leka, ki danes obstaja samo kot pododelek Novartisa, daleč od nekdanjega pomena in slave. Banko Koper so na podoben način kupili italijanski bankirji, SKB banko francoski et cetera.

Kje so bili takrat sociološki pogovori, ki bi javnost opozarjali na pretečo nevarnost, da bo profit odtekal iz države???

To kajpak ni razlog, da bi kritika kapitalističnega gospostva ne smela privreti danes na dan. Toda človek bi vseeno pričakoval, da se politiko koalicije SDS meri z istimi vatli kot nekoč politiko koalicije LDS. Proces privatizacije in globalizacije, ki je v temelju preobrazil slovensko družbo se ni začel šele z napovedjo aktualne vlade, da vpelje enotno davčno stopnjo.