Med ljudsko anemijo in poslansko hiperaktivnostjo

Stotine dokaj mirnih protestnikov v Minsku se zdijo skromne podobe. Podobe ognjevitih pariških študentov jih preglasijo s svojim odmevom in bučnostjo. Toda število demonstrantov in njihova decibelska jakost ne povesta nič o intelektualnem in človeškem pogumu. V Parizu je pač stvar družbenega prestiža vsaj enkrat v življenju protestirati po ulicah.

V Moskvi 1968 pa se je po sovjetskem tankovskem maršu na češko pomlad zbralo na Rdečem trgu sedem protestnikov. Tako neopazna peščica, da noben sovjetski medij o njej sploh poročal, toda drobna skupinica si je drznila stopiti na ulico, da se upre nomenklaturi svetovne velesile.

Kaj pa Slovenija? Sindikalni voditelj Dušan Semolič je v pozni jeseni vodil množične demonstracije proti nameri vlade, da uvede enotno davčno stopnjo. Na ravni velike politike so stranke, sindikati in društva organizirani in odreagirajo v hipu.

News tedna so prinesle televizije s posnetkom iz domžalske gimnazije, ki je pravi horror. Sredi šolske ure dijaki razbijajo stole, mečejo petarde, se slačijo, učitelj pa stoji pred tablo in predava snov. -?????

A grozljivka ni demoliranje šolske ure, temveč dejstvo, da je šele posnetek, ki je prišel v medijsko javnost, vzpodbudil šolo, da se loti dizastra. Šokantno je, da se očitno učiteljem zdi normalno, da morajo vdano prenašati avtodestrukcijo pouka. Da so se molče navadili, da so razredi levje kletke, kjer je njihovo poslanstvo skrčeno na to, preživijo uro do šolskega zvonca.

Iz podobne zgodbe je tudi enoglasni odpor sodnikov do vladnih reform. Polna dvorana je nizala serijo protiargumentov in bila enotnega mnenja, da problem sodnih zaostankov ni posledica sodniškega nedela ali nekvalitete, temveč zakonodaje in neprestanega spreminjanja zakonov, ki so jih sprejemale vlade in parlamenti.

Toda, kdo je agens, ki si je javno postavil nalogo, da skrajša sodne zaostanke na avstrijsko raven do leta 2010? - Črteni minister Lovro Šturm!

In kdo je bil prvi, ki je poznal kot jara kače dolge sodne pravde? - Sodniki. Ki pa so to jemali kot naravno dejstvo, tako kot domžalski učitelj podivjani razred. Je bilo mar kdaj slišati zbor sodnikov, ki bi se v preteklem desetletju zbrali denimo v Cankarjevem domu, navedli nekaj deset rekordnih pravd, konkretne številke čakalnih let, skratka, javnost opozorili in seznanili s škandaloznimi sodnimi zaostanki, ki ustvarjajo nepravno državo???????????

Sodniki, ki bi na javni manifestaciji enoglasno pozvali katero izmed Drnovškovih vlad, Ropovo vlado ali nazadnje Janševo?

Nikakor, največji poznavalci neskončnih sodnih mlinov so bili le mirni in neženirani opazovalci.

Blagodejen je bil zato pogled na veliko nemško zdravniško stavko, v kateri so se zdravniki pritoževali nad preobremenjenostjo, toda prva poanta ni bila pro doma sua, da imajo premajhne plače in prenizek ugled, ampak, da jim birokratsko izpolnjevanje formularjev za zavarovalnice jemlje čas, da se ne morejo posvetiti bolnikom, da jih omejujejo pri predpisovanju najboljših, a dragih zdravil.

Slovenski učiteljski, sodni in še marsikateri anemiji sledi medijska. Te dni so osrednji mediji spet zastali, ko jih je sklical Politbarometer, da predstavi svoje zadnje izsledke. Naenkrat je postal spet osrednji dogodek prof. Niko Toš, ki je pojasnjeval svoje najnovejše rezultate. Tako so prevzeti, da sploh niso opazili, da po dobrem letu statističnih figur ni predstavil dosedanji vodja projekta Slavko Kurdija, ampak je se pod žarometi spet razživel gospod Toš, ki je sicer konec leta 2004 dramatično prepustil delo nasledniku Kurdiji. - Čemu tak spektakel s Politbarometrom? Druge agencije, kot so Ninamedija, Cati in še kakšna, so se pri volilnih izidih izkazale kot bistveno bolj kredibilne. Nobenega vprašanja, kdo je sponzor Toševih rezultatov? Kaj ga torej legitimira v njegovem polbožanskem statusu?

Zgolj to, da ima relativno dolgo zgodovino. Pač v maniri inertnosti institucij, ki jo je sociolog Josip Županov ponazoril s primerom posmrtnega življenja institucij v zgledu italijanske meteorološke uprave za Somalijo, ki je imela svoj smisel v času fašistične aneksije te dežela, ki pa je delovala še leta po koncu II. svetovne vojne!??

Profesor Toš je sicer član Foruma 21, ki ga vodi bivši predsednik Milan Kučan, ki je prav te dni zgodovinska osebnost evropske demokracije. Beloruski predsednik Lukašenko, ki je danes enozvočno največji diabolus v Evropi, že leta ne more potovati po zahodni Evropi, kaj šele, da bi ga sprejel kakšen evropski veljak. Toda, pred letoma se je znašel na prijateljskem obisku v Sloveniji, kjer ga je sprejel sam bivši predsednik Slovenije - Milan Kučan! Skratka, eden peščice voditeljev, ki je kramljal z beloruskim diktatorjem.

Če je ena splošnih značilnosti Slovenije družbena anemija, pa je parlamentarna večina nenavadno dejavna. Pred tedni je začela sprejemati zakon, ki bo prepovedoval preveč vneto beračenje. Rešuje nepomembni in bizarni problem, ki je popolnoma neusoden za družbo. Zdaj pa mu je dodala še nove omejitve gibanja novinarjev po stavbi parlamenta, ko jim zapira doslej odprta vrata, in jim daje status kur, ki čakajo na dvorišču, da jim skupščinski glasnogovorniki vržejo prgišče vesti.

Res da so novinarji zoprna bitja, da ministru v nedogled postavljajo isto vprašanje, če ga premier namerava odstaviti, toda zaradi nekaj nadležnosti spremeniti desetletje stara pravila novinarskega gibanja po skupščinski palači?????

Medtem ko je poslanski vrh hiperaktiven v postopkih za svoj dušni mir, da jih ne bodo več berači in novinarji predrzno cukali za rokav, je vodja LDS Jelko Kacin prikazal triumf anemičnega kritikantstva, ki je samo sebi namen. Kaj stori prvak LDS, ki je neizprosno bičala vlado zaradi ideje o enotni davčni stopnji, ob novici, da je zdaj odstopil njen protagonist minister J. Damjan? - To oceni kot vsaj dobro potencialno spodbudno vest drugačne reformne politike? - Nak, celo Damjana uvrsti med žrtve kadrovskega cunamija Janševe politike.