Bernard Nežmah

 |  Mladina 16  | 

Totalitarizem kot realnost ali fantazma?

Od parlamenta do medijev

© Tomo Lavrič

Udarne vesti sporočajo, da so koalicijske sile izrekle javni opomin opozicijskima podpredsednikoma parlamenta Marku Pavlihi iz LDS in Sašu Pečetu iz SNS. Med problematičnostmi izstopa njun odnos do predsednika parlamenta Franca Cukjatija in do parlamenta nasploh.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

 |  Mladina 16  | 

© Tomo Lavrič

Udarne vesti sporočajo, da so koalicijske sile izrekle javni opomin opozicijskima podpredsednikoma parlamenta Marku Pavlihi iz LDS in Sašu Pečetu iz SNS. Med problematičnostmi izstopa njun odnos do predsednika parlamenta Franca Cukjatija in do parlamenta nasploh.

Pavliha je v televizijski oddaji obtožil Cukjatija, da pomaga predsedniku vlade izničiti parlament kot tudi sodno vejo oblasti, da spreminja demokratično pravno državo v totalitarno. Peče pa je poleg drugih insinuacij predsednika parlamenta ozmerjal: "Sram vas bodi, gospod Cukjati!"

Zares, besede so težke, zlepa ne najdemo podjetja ali institucije, kjer bi podrejeni javno ukoril šefa, da je totalitarec, ali pa, da bi ga poslal v sramni kot. V času Jankovićeve ere ni bilo slišati Mecatorjevega uslužbenca, ki bi direktorju zaradi poslovanja s podjetji njegovih sinov očital nepotizem. To se je pripetilo šele sedaj - ko je Janković daleč stran od trgovskega mastodonta -, da je direktor Pivovarne Laško Boško Šrot kot predstavnik večinskega lastnika Mercatorja napovedal revizijo Mercatorjevih poslovanj z družinskimi podjetji Jankovićev.

S stališča običajne kulture komuniciranja je nedopustno, da najvišjega predstavnika zakonodajne oblasti podpredsedniki parlamenta žalijo in degradirajo. Kakšen zgled pa je to za družbo, če v vrhu politiki uporabljajo tako robato in napadalno govorico?

Sama ocena Pavlihe, da Cukjati spreminja Slovenijo v totalitarno državo, je sicer skregana z vsemi čutili političnosti. Bi pa človek še razumel hipersenzitivno žilico demokrata, ko bi gospod Pavliha govoril na javnih shodih sredi osemdesetih, da je Slovenija totalitaristično urejena.

Toda parlament vendar ni ozko omejen kraj utemeljene in dobronamerne kritike, saj je privilegirano mesto, kjer vlada svoboda govora, kjer se bohoti najširši spekter političnih idej. Predvsem pa ima opozicija pravico, da sama izbira svoje predstavnike, ki zasedajo višje parlamentarne funkcije. Zdaj pa vladajoča koalicija od opozicije zahteva, da sama zamenja svoja podpredsednika? V naslednjem koraku lahko pričakujemo, da bo določala, kdo je lahko predsednik LDS!?? Vsekakor korak proti avtoritarnosti.

Vendar pa velja na peripetijo pogledati bolj skrupulozno. Kaj pravijo koalicijske sile? - Prosijo opozicijska voditelja, naj premislita o zamenjavi svojih podpredsednikov. Resda bizarno početje, toda prošnja po premisleku še ni ukaz ne grožnja, da ju bo vladajoča koalicija sama zamenjala. Dokler je na ravni sugestije prošnje pač ni enačiti s totalitarizmom.

Toda Pavliha ni osamljeni primerek, ki političnost realnost opisuje skozi perspektivo totalitarizma. Nekje beremo lahko primerjave, da je Slovenija Belorusija, drugod, da je sedanji položaj primerljiv s petdesetimi, ker da je država vzela celoten gospodarski sistem v svoje roke.

Smo res v totalitarizmu? V Sloveniji danes osrednji mediji veselo poročajo o pohodu totalitarcev in kritizirajo ameriško okupacijo Afganistana in Iraka. Ali smo leta 1979 brali v Delu, da je Titov režim totalitaren in da je sovjetska invazija v Afganistan protipravno dejanje? Nak, spretnejši bralci, ki so poročilo moskovskega dopisnika Tita Doberška brali kot akrostrih, so iz prvih črk vsake vrstice razbrali skriti komentar: Boj se Rusov.

Ali v totalitarizmu odstavljenega direktorja njegovi direktorski kolegi na gala prireditvi lahko razglasijo za podjetnika leta, tako kot so to storili slovenski v primeru Janković?

Medijem lastniki, nadzorniki in odgovorni uredniki menjavajo urednike, kar je nedvomno gesta moči. V profesionalnem žurnalizmu so racionalni argumenti padec naklade, branosti oziroma gledanosti. Toda bralci Dela so pred leti prav tako brez podrobne obrazložitve opazili, da je bil nenadoma umaknjen šef Sobotne Janko Lorenci in da je kot kulturni urednik poniknil Tit Doberšek. Tudi na TV SLO nekdanjega odgovornega urednika Lada Ambrožiča navzlic podpori zaposlenih niso predlagali za novi mandat. Ali ko je Milan Predan izgubil mesto prvega urednika Večera, ker so ga zamenjali z nižjo urednico na Delu Darjo Verbič.

Tudi politika je globoko kadrovala v gospodarstvu. Teve posnetek je ohranil za zgodovino besede veljaka LDS Toneta Ropa, ki je zabičal Zoranu Jankoviću: mi smo te nastavili! Ali pa vest, da je nekoč predsednik Milan Kučan poklical na sestanek tedanja šefa največjih pivovarn Mitjo Lavriča in Toneta Turnška, da bi ju prepričal, da združita Union in Laško.

Skratka, pod vladavino koalicije SDS ni opaziti metod, ki bi spominjale na totalitarizme.

Se pa je na Delu pojavila demonstracija gole moči pri odstavitvi urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika-Milharčiča. Odgovorni urednik ima seveda pravico, da si po svoje postavi urednike, toda odstavljeni urednik je ena izmed legend slovenskega žurnalizma, ki je pisal do oblasti ironične članke že v osemdesetih, ko so praktično vsi mediji delovali po direktivah partije, bil eden redkih slovenskih vojnih dopisnikov, ki je poročal s frontnih črt jugoslovanskih vojn, bil v devetdesetih najboljši reportažni novinar, skratka, legendarno ime novinarstva na Slovenskem.

Da ga predpostavljeni odstavi zgolj z argumentom, da ima do tega pravico????????????