Ceste, predaleč od stolnice in Rodice

Prvi obisk ekscelence kardinala Franca Rodeta je postregel s štirimi imeni: Cveta Zalokar-Oražem, Danica Simšič, Janez Drnovšek in Janez Janša.

Presenetila je domžalska županja, zakaj njeni liberalni tovariši iz vrst LDS doslej niso imeli navado klanjati se cerkvenim velikašem. Še zlasti ne skupaj z množico na domu njihove ekscelence. Z gesto, da človek počasti s poklonom kardinala seveda ni nič narobe, če je častilec tudi drugače poznan kot vernik. Toda poslanka Zalokar-Oražmova je doslej propagirala liberalna načela, s katerimi že leta bije boj nekoč škof danes kardinal Rode: od laičnega šolstva, gradnje džamije v Ljubljani, veselja do igralništva pa do pravice do abortusa. -?????

Seveda, jeseni so lokalne volitve in županja računa na vsak glas, tudi vernikov. Vse drugače kot denimo nekdanji nepopularni premier Anton Rop, ki pa si ga ni moč predstavljati v poklonu pred njihovo ekscelenco.

Tudi ljubljanska županja iz vrst socialdemokratov Danica Simšič je dosledna v svojem antagonizmu do cerkvenih zadev, tako da teve kamere niso ujele njenega obraza med obiskovalci svečane kardinalove maše v ljubljanski stolnici.

Na slavnosti pa je manjkal državni predsednik, kar je posebno presenečenje. Janez Drnovšek, ki posebej propagira duhovne vrednote, ki nasprotuje liberalnemu pehanju za materialnim

bogastvom, ki se odpelje celo prek polovice sveta do verskega srečanja v Indiji, ki ni nikoli izpustil srečanj z rajnkim papeže Janezom Pavlom II., ki se je le nekaj dni poprej srečal z misijonarjem Opeko, je tokrat ignoriral prvi obisk slovenskega kardinala. -???

A najbolj je v oči bodla odsotnost premiera Janeza Janše. Še teden nazaj se je v Moskvi sešel s pravoslavnim patriarhom Aleksejem, pa tudi domača zgodovina pomni, da se je pred leti udeležil maše v čast posvetitve Franca Rodeta v ljubljanskega metropolita in nadškofa. Tokrat ni našel časa. Naključje?

Težko bi verjeli, navsezadnje je ekscelenca kardinal Rode v intervjuju Ladu Ambrožiču na nacionalki odločno povedal, da vladi ni v čast, da zasebna pisma pridejo v javnost. Za razliko od komentarjev v "Družini" krivcev ni iskal v nekdanjih udbovskih uslužbencih, ki naj bi razkrili skrivno pismo. Skratka, enostavno: kardinal je nejevoljen na premierovo vlado, premier pa ne pride v Canosso po odpustek; kakor domžalska liberalna županja.

Obdobje idile med katoliško cerkvijo in Janševo vlado je očitno končano. Prihaja normalni čas zahodnih demokracij, ko interesi vlade in cerkvenih poglavarjev niso identični, a vladne strani zato še ne vodi apriorni anticerkveni refleks.

Antimedijski refleks pa še naprej vlada na državnem tožilstvu. Ko so teve hiše poročale o zaslišanju nekdanjega majorja OZNE Mitje Ribičiča zaradi suma zločina proti civilistom, ki so jih po vojni pobili v preiskovalnem zaporu, javno tožilstvo ni dajalo izjav. Je pa zato briljiral odvetnik Peter Čeferin, ki je medijsko minutko odlično izkoristil v prid svojemu klientu. Medijsko neenakopraven proces, če je na drugi strani molk namesto elokventnega tožilca!

Advokatova obramba je sicer navedla frapantni podatek, da naj bi se major Mitja Ribičič v tistem času podpisoval kot Ciril.

Kaj pa je bila slovenska oblast v letih po vojni? - Druščina zakrinkancev, ki je kot kamarila vodila državo? Pomočnik načelnika OZNE, se pravi tajne policije, se torej na uradne dokumente mednarodno priznane države ni podpisoval z imenom in priimkom, ampak s konspiracijskim imenom Ciril!??!??!??

V spomin na čase brezpravja so se v ljubljanskem Mostecu sešli izgnanci, ki so jih okupatorji med drugo svetovno vojno razselili po Reichu. S svojim obiskom sta jih počastila županja Simšičeva in predsednik Drnovšek, ki sta sicer manjkala pred dnevi v stolnici. Kaj pa je sporočala množica, ki je bila pred več kot šest desetletji brutalno pregnana z domov? Mediji so prinesli dve poanti: da so nejevoljni, ker praktično ni knjig, ki bi opisovale njihovo kalvarijo in da so proti sedanjemu predlogu zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Nenavadno, da se zbere relativno velika množica zaradi zadev izpred več kot pol stoletja, da pa na Mostecu ali na Celovški cesti ni protestnega zbora deset tisoč aktualnih prebivalcev Šiške. Ljubljanska oblast je namreč mirne duše požegnala obnovo ulic pod Šišenskim hribom, ki bodo za nekaj mesecev dramatično zasekale v vsakdanjik meščanov, ki zdaj v kolonah čakajo in se cijazijo po nekaj preostalih prometnih cestah, da se privlečejo od doma do službe in nazaj. Popolni prometni kaos!

Kajpak je kdaj pa kdaj potrebno prenoviti ceste, toda, če pasant pogleda proti gradbiščem, dobi občutek, da je naletel na tiho stavko gradbincev. V času moderne tehnologije, ki je sposobna v najkrajšem času prenoviti ulici, poteka prenova po polževsko. Za takšne projekte bi od županje pričakovali, da bo zahtevala hiperekspresno gradnjo oziroma jo stimulirala s sredstvi mestnega proračuna. Toda gospa Simšičeva ima za prioriteto skrb za turiste, da se bodo bolj lagodno z vzpenjačo povzpeli na Ljubljanski grad, ne pa lastnih meščanov, ki jih prepušča prometnemu brezupu od Črnuč, Šiške pa do Viča, kjer se vrstijo lagodne prometne prenove cest v delovnem ritmu povojnega socializma.

Kot da je zavladal zakon, pri katerem so meščani degradirani na vdane ovčice, ne pa faktor, kateremu bi morali prilagoditi promptnost cestnih popravil.

Najbolj šokanten je seveda odziv ljudstva, ki se zbere na protestnem shodu v spomin na krivice izpred daljnih časov, sedanjo torturo ignorantnih mestnih birokratov pa mirno prenaša, ne da bi se zbralo v demonstracijah, ki bi od mestnih oblasti zahtevale, da jim v ekspresnem času vrne v uporabo ceste in ulice, ki bi njihova domovanja iz gradbišča spremenila nazaj v mesto.

Ateisti lahko samo zavzdihnejo: škoda, da kardinal Rode ni bil rojen pod Šišenskim hribom!