Kako izbirati župana?

Ena večjih iluzij, ki se že leta ponavlja, je hvalnica županu Ivanu Hribarju. Ko hoče kdo povedati, kaj je zgled županovanja, izusti njegove ime. Princip, ki je naravnost mentalno uničujoč.

Postavlja namreč fantomsko shemo, po kateri je Ljubljano zadnjega poltisočletja vodil en genialni župan in množica podpovprečnežev.

Pri čemer izstopa lahkotnost, s katero opletajo s Hribarjevim imenom tisti, ki ne vedo niti imena župana, ki je vodil prestolnico Kranjske pred Hribarjem, še manj tistega, ki ga je nasledil. Kaj šele, da bi bili sposobni primerjati različna župane med seboj.

Zaslepljeni hvalospev ima za posledico histerični pogled, po katerem mitskemu Hribarju tudi nikoli nihče ne bo mogel biti enak, kar posledično pomeni, da je tako ali tako vsaka odločitev slaba.

Župan Hribar bi bil z današnjih standardov obtožen klientelizma in politične samopašnosti. Mož je bil prvi mož magistrata med leti 1896 in 1910, sočasno bil še deželni poslanec (1889-1908), od leta 1907 do 1911 pa tudi državni poslanec Ljubljane. Celo trdokožni Dimitrij Rupel je bil leta 1995 primoran, da po pol leta županjevanja odstopi s poslanske funkcije.

A Hribar si ni le nagomilal političnih funkcij, ves čas županjevanja je bil hkrati še generalni zastopnik praške banke Slavije v Ljubljani (1876-1919). - Kot da bi bil gospod Janković hkrati župan Ljubljane in direktor Mercatorja!??

Seveda navedeno ne pomeni, da je bil Ivan Hribar katastrofa za Ljubljano: bil je nedvomno velik župan, predvsem pa edinstveni patriot, ki je ob okupaciji svojega mesta iz protesta zavit v nacionalno zastavo skočil v smrt v Ljubljanico. Vsekakor pa je župan, katerega ime nima danes nič z izbiro novega župana.

Druga aktualna iluzija je misel, da izbiramo župana kot posameznika. Sedanja županja Danica Simšič gradi vzpenjačo, ki je najbolj absurden projekt. Zakaj jo pravzaprav gradi?

V svojih dveh županjskih kandidaturah ni nikoli postavila gradnje plezače na grad kot nosilno idejo svoje kandidature. Tudi meščani niso bentili in pritiskali na mestno upravo, naj za božjo voljo vendar zgradi gondolo, ki jih bo vozila na najvišjo točko mestnega središča.

Zakaj za vraga se je lotila tega projekta? A povsem enako velja tudi za njeno predhodnico razvpito Viktorijo Poročnik. Zakaj torej? Župan pač ne vodi mesta po svoji volji, ampak v soglasju z večino v mestnem svetu. Kdo pa tvori svetniško oblast Ljubljane? Že več kot desetletje koalicija liberalnih in socialnih demokratov. Ki je vse skupaj izvedla in požegnala.

Zato volitve župana ne pomenijo gole izbire med Jankovićem ali Arharjem ali morebiti Simšičevo, temveč v največji meri izbiro med strankami, ki podpirajo Jankoviča, Arharja in Simšičevo!

Slednja je v agoniji volitev slovesno odprla prenovljene ceste, ki so skoraj štiri mesece mesece hromile del spodnje in zgornje Šiške. Cinizem usode je ta, da je slovesnost lahko izpeljala slavnostno, ne da bi bila primorana bežati pred točo jajc, ki bi jo nanjo zmetale množice nezadovoljnih meščanov.

Kakšen župan in njegovi strankarski podporniki pa so ti, ki obnovo vitalnih cest vršijo četrt leta? Ki nameravajo eno glavnih mestnih žil, kot je Resljeva cesta, popravljati tri mesece?

Si predstavljate 100 dni, ko bodo dan za dnem desettisoči stali v kolonah in se cijazili naokoli??? Kot da zanje izgubljeni čas ni izgubljeni denar!

Kdo bo porekel: nujno zlo; pač popravila, ki terjajo svoj čas. Res? Kdor se spomni vladavine ljubljenega maršala Tita, si lahko prikliče podobe, mestnih ulic, ki so jih policaji zaprli že uro poprej, preden se je pripeljal diktator s spremstvom. Kadar je prišel na obisk, sta se zaradi njega ustavila promet in življenjski utrip.

Ko danes svetovni voditelji obiščejo predsednika Drnovška ali premiera Janšo, prometna policija izvrši zaporo prometa za vsega kakšno minuto.

Če bi torej zdaj zaradi predsedniškega obiska iz Beograda ustavili promet za eno uro, bi ljudstvo skočilo v punt.

Zakaj pa takšna ležernost pri dolgomesečnih krpanjih mestnih cest? Človek seveda zaupa oblasti in si poreče, da hitreje ne more iti. Toda, kaj je značilnost aktualistične obnove mestnih cest? Mimoidoči zlepa ne uzre gradbišča, ki bi živelo kot mravljišče, na katerem delavci in stroji brzijo in hitijo sem ter tja. Še več, povsem običajni so popoldanski, nočni in vikend prizori osamelega gradbišča. Pri Zevsu: ali gradbeniki ne znajo delati tudi ekspresno in neprestano?

Zadošča spomin na olimpijske igre v Zevsovih Atenah ali v Torinu, ko na grozo mednarodnega olimpijskega komiteja predvidenih stavb in poti ni in ni bilo, potem pa so se naenkrat pojavili v vsej grandioznosti.

Gradbena podjetja so v dobi vrhunske tehnologije sposobna svoja dela izvesti tudi hitro. Seveda ob večjem plačilu. Ljubljanska mestna oblast LDS in SD pa milijardo in pol raje vrže v gradnjo nepotrebne plezače, kot pa v hitro ureditev cestnega prometa. Oporekali bodo, da ravnajo kot skrbni gospodar, ki varčuje pri izgradnji. Še čudo, da za obnovo cest ne razpišejo prostovoljnih delovnih akcij, ki bi zbobnale meščane, da dela opravijo kar s krampi, lopatami in samokolnicami.

Njihov argument, da bo znamenita gondola pripeljala na tisoče turistov, pa je frapanten. Saj se obnašajo, kot da vodijo turistično agencijo, ne pa glavnega mesta!