Bernard Nežmah

29. 9. 2006  |  Mladina 39  | 

V znaku ega

Predsedniki in župani

© Tomo Lavrič

Izmed vseh poti, ki jih je letos napravil predsednik Janez Drnovšek, je odpovedal ravno najpomembnejšo - generalno skupščino Združenih narodov. A ne zato, ker gre za prestižno srečanje, na katerem se naenkrat zbere več deset državnih voditeljev, temveč zaradi Drnovška samega. Izmed njegovih mednarodnih angažmajev posebej izstopa samo eden - Darfur. Vsi drugi so efemerne narave, ki so čez mesec pozabljeni: naj si bo njegovo posredovanje med Srbi in Albanci, Izraelci in Palestinci, ali obiski Moralesa pod Andi in indijskih verskih svetišč. Medtem ko je Darfur stalnica, ki se ni začela z njegovo akcijo Svet za Darfur.

Odkar je Drnovšek postal državni predsednik, se je vsako leto udeležil zasedanja generalne skupščine ZN, kjer je pripovedoval abstraktnosti, ki so vedno všečne: nasprotoval mednarodnemu terorizmu, izražal skrb zaradi vojnih zločinov v konfliktnih predelih in opozarjal na revščino in humanitarne tegobe Afrike. Eden redkih detajlov, ki jih je izrekel, je bila kriza v Darfurju, ki jo je poimensko navedel že leta 2004.

Letos bi predsednik Janez Drnovšek lahko govoril o Drafurju iz prve roke: kot precej kompetentni poznavalec, kot predsednik, ki se je osebno angažiral v človekoljubnih akcijah, kot državni voditelj, ki je uspešno posredoval pri sudanskem predsedniku Al Baširju, ki je dal pred tem zapreti njegovega odposlanca Toma Križnarja.

Trenutek, ko bi na svetovnem podiju lahko marsikaj tehtno pojasnil, trenutek, ko bi lahko okrcal vlogo velesil tudi onkraj slovenskih meja, trenutek, v katerem bi lahko največ storil za Darfur, je zamudil. Preprosto se mu je odrekel.

Zakaj? Ker ni hotel osebno poklicati premiera Janeza Janšo, da uredita pot v New York, ker bi se s tem preveč ponižal. Prestižni boj je naenkrat postal pomembnejši od velike humanitarne akcije, ki jo je vodil skozi celo leto! Ko pride do vprašanja njegovega hišnega ega, je njegov človekoljubni angažma v hipu nepomemben!!!

Je pa ja pomembneje, da se pokaže kot neuklonljiv upornik zoper Janševo kamarilo, kot da svetu spregovori o Darfurju!

Ko se je pogajal z Al Baširjem za usodo zaprtega Križnarja, je pogoltnil ponos in se sudanskemu diktatorju javno opravičil. Ali je mar takrat premagal svoj ego? Nak, za drobno opravičilce, ki mu ga v domovini praktično nihče ni zameril, za drobno zanikanje ega je bil na koncu bogato poplačan, saj je lahko nastopil kot eden odrešiteljev Križnarja.

Sam spor Drnovška s predsednikom vlade sicer ni edinstven, pred desetletjem je bil namreč isti Drnovšek kot premier v tako hladnih odnosih s tedanjim predsednikom Milanom Kučanom, da sta na državni obisk v ZDA sočasno odletela vsak v svojem letalu!!!

V regularnem sporu pa so kandidati za ljubljanskega župana. Pod žarometi so nastopili štirje veliki: Danica Simšič, Jožef Kunič, France Arhar in Zoran Janković. Županji, ki je česta tarča te rubrike, velja tokrat prizanesti. Vsak izmed treh konkurentov je presenetil v eni točki. Kunič, predstavnik liberalnih demokratov, se je resda pokazal kot specialist za vprašanja islama, ko je suvereno ločeval termine, kot so madresa, džamija, suniti in šiiti, a spet pokopal liberalna načela, ko je na široko razlagal, v kakšnem stilu naj bi bila zgrajena ljubljanska džamija in kateri verniki vse naj hodijo vanjo. Mož se je sicer distanciral, da je to samo njegovo osebno mnenje, pa vendar: zakaj tako v detajle razlagati svoje poglede, če imajo status intimnosti?

Zadnja seja mestnega sveta prestolnice je razkrila hipokrizijo dolgoletnega koalicijskega para LDS in SD. 12 let družno vodijo mesto, 12 let napovedujejo, kako so strpni in naklonjeni slovenskim muslimanom, 12 let se že bijejo zoper mračne desničarje in narodnjake, a v treh mandatih niso dokončno uredili formalnosti za začetek gradnje islamskega centra.

Ideja podpornikov džamije jim očitno služi samo kot volilna floskula, a Bog ne daj, da bi postavili temeljni kamen za Alahovo svetišče.

Kandidat Arhar je razmišljal o visoki ceni stanovanj in lobijih, ki prodajajo zazidljiva zemljišča, ter kot rešitev navedel, da bi zemljišča znotraj cestnega obroča naredil zazidalna. Jasna pravila, ki onemogočajo klientelistične sprege: gradbena podjetja, mestna uprava, trgovci s poprej nezazidljivimi zemljišči. Toda, ali to pomeni, da bi Arharjeva uprava po dolgem in počez pozidala polja, gaje in gozdičke, ki zdaj dajejo simpatični vtis mesta? Res, Arhar zaenkrat še ni omenil nič radikalnega, je pa odprl usodno temo, kaj pomeniti širiti Ljubljano? Samo postavljati stolpnice, podjetja in ceste? Kaj pa parki, drevoredi, ribniki?

Poslovnež Zoran Janković, ki se je v miru mesece pripravljal na kandidaturo, pa še vedno ne razume osnovnega aksioma demokracije. Ko ga je novinarka Petrovčiča povprašala, če bi kot župan posloval tudi s podjetji svojih sinov, je brez zadrege usekal - da. Da, to je tako ali tako pri njem vedno teklo pošteno.

Je naslednji dan poskočil antikorupcijski šef Drago Kos? Celo svetniki svetu RTV SLO ne smejo ne sami ne njihovi najbližji imeti poslovnih odnosov z nacionalko. To je ja temelj, ki sistemsko onemogoča klientelizem in nepotizem!

A za Jankovića celo kot župana je še vedno na prvem mestu njegov poslovni ego v podobi njegovih družinskih podjetij.