Glasne lamentacije in tihi molk

Vest tedna je bila, da sta se sešla predsednika države in vlade. Nekaj tako samoumevnega je postalo velik dogodek. Podpisala naj bi mirovno pogodbo o nenapadanju, po kateri bo predsednik Drnovšek preživel letošnje leto v okviru predvidenega proračuna, za naslednje pa bo Janšev kabinet prisluhnil njegovim željam po povečanih sredstvih.

Vsekakor pozitivno sporočilo, ki govori o sposobnostih voditeljev, da znajo najti kompromis. Toda izvorni problem "nedržavnih" Drnovškovih popotovanj po svetu ostaja isti.

Sam predsednik je na svojih uradnih straneh odgovoril na očitke o 3 potovanjih, ki so prebila njegov proračun: na Kitajsko, na jezero Titikako in v Indijo. Očitke o pretiranem zapravljanju je pobil z navedbo, da so bili njegovi obiski izjemno gledani.

Njegove intervjuje v Boliviji so gledali milijoni gledalcev in ko se je s predsednikom Moralesom pojavil na praznovanju staroindijanskih obredov, ga je bučno pozdravilo sto tisoč ljudi, ko pa je hodil po ulicah la Paza, so ga ljudje množično pozdravljali, čeprav pred tem še niso slišali zanj in za Slovenijo.

V Indiji je njegov govor na verskem srečanju spremljalo prek 100 milijonov ljudi in drugih 100 milijonov na Kitajskem je bilo prikovanih pred teve ekrani, ko so televizije predvajale njegov intervju; po Drnovšku največji promocijski uspeh Slovenije na Kitajskem v zgodovini.

Imenitno, vendar ali je gospod Drnovšek predsednik države ali rock zvezda, ki meri uspehe s številom obiskovalcev na koncertih???

Takšni obiski spominjajo na poti maršala Tita, ki je na poteh po Severni Koreji, Zairu in Iranu doživljal ovacije množic. In takrat so bili jugoslovanski gledalci globoko ginjeni, ko so videli, kako tuja ljudstva ljubijo njihovega predsednika. (Šele krepko po Titovi smrti so v medijih lahko prebirali, kako so bili Kim Il Sung, Mobutu in šah Reza Pahlavi eni največjih diktatorjev svojega časa.)

Predsednik Drnovšek tokrat resda ni obiskal diktatorjev, a očitno verjame, da promovira svojo državo že z golim dejstvom, da potuje in obiskuje daljne dežele. -?

Potem naj parlament za božjo voljo vendar podeseteri sredstva predsednikovega urada, saj ni boljšega, kot da predsednik vseskozi križari po svetu in kot slovenski mesija že s svojo pojavo nabira simpatizerje in oboževalce Slovenije!!!!!!!

Če predsednik Drnovšek misli, da je polbožanstvo, bo najbrž končal kot edinstveni primerek v zgodovini slovenskih predsednikov. Toda bistveno bolj frapantno je bilo javno mnenje, ki je v teh dneh stokalo, kakšna blamaža za Slovenijo je Drnovškova odpoved obiska v Španiji.

Ko bi slovenska teve ekipa odšla na ulice Madrida in naredila anketo z domačini, koliko je Slovenija izgubila s predsednikovo odpovedjo poti v Španijo, bi lahko posneli samo serijo začudenih obrazov, ki bi debelo buljili, kakšne neumnosti jih sprašujejo.

Če že govorimo o imidžu predsednika, bi se veljalo spomniti njegovega shoda na Turjaku, ko je poziral z zelenjavnim vencem na glavi, kar je objavljala na prvih straneh večina slovenskih medijev. Kaj so si o tej klovnski gesti mislili diplomati tujih držav v Sloveniji? V resnici je vseeno, Slovenija ima pravico, da si izbere bizarnega predsednika. Pritlehen pa je branjevski diskurz, ki utemeljuje politiko suverene države na tem, kaj si bodo o nas mislili drugi. Pri vragu, ali ni prvenstveno to, kaj si mislijo prebivalci Slovenije?!!!!

Ti včasih žal zelo malo mislijo. Tako rekoč neopazen spor je nastal med Simobilom in parlamentarno komisijo za nadzorovanje prisluškovanja. Ta je na nenapovedanem obisku Simobila ostala pred zaprtimi vrati.

Skupini poslancev, ki s svojimi inšpekcijami presoja, ali v državi vrši kdo protizakonito prisluškovanje, je bilo onemogočeno njeno poslanstvo!!!!!! Torej Simobil na skrivaj nadzoruje pogovore svojih telefonskih naročnikov? O podjetju, ki inšpekciji ne dovoli pregleda, v času, ko se je razkrilo nedovoljeno prisluškovanje pri italijanskih telefonskih operaterjih, si lahko mislimo le najslabše.

In reakcija? - Je naslednji dan odstopil direktor Simobila ali vsaj serija odgovornih oseb? Nak, čez čas smo brali uradno sporočilo, ki reč birokratsko banalizira. Odgovorne osebe, ki bi morala delegacijo sprejeti, tisti dan da ni bilo v službi. Njen namestnik pa da na recepcijo ni prišel pravočasno, da bi lahko po podjetju popeljal parlamentarno komisijo.

Torej čisto nedolžno naključje. Pa vendar, ali je skupina poslancev druščina krošnjarjev, ki je z ulice vpadla v podjetje, a se seveda ni uspela prebiti mimo vratarja?

Si predstavljate, da bi inšpektor za delo prišel na gradbišče stolpnice, da bi preveril, če tam delajo delavci na črno, pa bi ga varnostniki nagnali, ker da na terenu ni odgovorne osebe, ki bi ga lahko sprejela?????????????????

Parlamentarna skupina, ki preverja morebitno tajno prisluškovanje, po zakonu prihaja nenapovedano. Če ji telekomunikacijsko podjetje ali oddelek policije, ki je obiskan, ne omogoči pregleda, je to škandal, ki daleč presega vprašanje, ali bo predsednik dobil večji ali manjši fond za svetovna popotovanja. Telekomunikacijskim podjetjem lahko le verjamemo na besedo, da počno vse po zakonu. In če celo parlamentarci ne morejo opraviti kontrolnega obiska? Gre namreč za nevarno implikacijo napada na osnovne človekove pravice, ki so jih s tajnim nadzorovanjem kršili totalitarni režimi.

In kaj je povedal predsednik parlamenta France Cukjati, potem ko so mu iz Simobila odslovili njegovo parlamentarno delegacijo preiskovalcev morebitnega prisluškovanja? - Slišati je bilo samo molk.