Bernard Nežmah

30. 1. 2007  |  Mladina 4  | 

Neopazna revolucija

Vidne in nevidne afere

© Tomo Lavrič

Ena lepših afer je nakup novih oklepnikov. Obrambni minister Erjavec pojasnjuje, opozicija in kritiki pa ga lovijo na besedah, tako da z lekarniško natančnostjo merijo, kaj je bil nekoč rekel, koliko milijonov bo stalo novo vojaško vozilo, in kakšna je končana cena. Lepo je videti protinapad opozicije in prvega moža armade v globoki defenzivi. Toda faktično je to le salonski disput.

Očitki, koliko pediatričnih klinik bi lahko zgradili, so danes brezpredmetni, zakaj vstop v NATO pač predvideva, da bo država letno trošila velike denarce za vojaško tehnologijo. Čas za antimilitaristične poglede je bil pred referendumom o NATU. Zdaj je povsem irelevantno, ali država kupi ta ali oni tank ali goseničar. Kar šteje, sta dve omejitvi: da obrambni proračun ne preskoči iz predvidenih okvirov in pa morebitna korupcija pri poslih. S kronskim dokazom, da je denimo gospod Karl Erjavec pri naročilu oklepnikov prejel podkupnino. A če tega ni, ima afera status resda upravičene, a minorne politične bitke.

Hudičevo bolj pekleča tema za državljane so bili in so sodni zaostanki. Ki pa nikoli v zgodovini niso prišli v prve vrste političnih spopadov. Dejstvo, da je Slovenija država, ki jo Evropsko sodišče največkrat kaznuje zaradi dolgotrajnih postopkov pred sodišči, dandanes konča kot drobna vestička, za časa eldeesovih vlad pa je imelo značaj neizbežnega naravnega pojava, zoper katerega se ne da nič ukreniti.

Kako stvari niso zacementirane, je tokrat ponazoril predsednik države. Potem ko je Janez Drnovšek z zanikanjem ali z ironijo odgovarjal na vprašanja o njegovi novi predsedniški kandidaturi, jo je tokrat posredno napovedal. Zdaj, da o njej še ne razmišlja, in da je bil zgolj rekel, da enako potratne kampanje, kot se jo je šel leta 2002, tokrat ne bo več ponovil.

Bilo bi dlakocepsko, ko bi ga držali za besedo, in mu očitali, zakaj pomišlja na novi mandat. Moderni človek si pač lasti pravico, da se premisli. Navsezadnje pa tudi ni izigral volilcev, saj jim leta 2002 ni obljubil, da se po letu 2007 upokoji!

Predsedniška tekma brez Drnovškovih portretov po panojih bi bila definitivno politična noviteta.

Gesta, ko se politiki potegnejo nazaj in spremenijo svoje odločitve, kdaj deluje celo simpatično. Naj si bo ljubljanski župan Janković, ki je zaradi vzpenjače dal zapreti cesto na grad, pod težo kritike in protestov, a jo je pred dnevi spet odprl. Ali pa poteza SDS, ki je pod močjo medijskih zapisov vrnila prispevke za kampanjo podjetjem v državni lasti. Čeravno politično strateško premišljena, saj je spravila v zadrego LDS in SD, ki enako problematičnih prispevkov ne kanita vrniti.

Cela stvar sicer zahteva tudi premislek nedavne zgodovine, zakaj problem financiranja političnih strank je z vso silovitostjo izbruhnil prav zdaj, ko se zdi, da vladajoča SDS trdno sedi v oblastnem sedlu. Dvanajstletna kraljevina LDS je namreč tekla po natanko istem vzorcu, ko so jo firme pod kontrolo države, torej pod njeno kontrolo, bogato sponzorirale.

Kot drobna aferica, ki zaide le na notranje strani časopisov, nikoli pa na naslovnice, je predlog novega proračuna Ljubljane. Ob izgovoru na zakon, ki glavnemu mestu namenja manj proračunskih sredstev, je župan Janković temeljito oklestil mestno podporo kulturi, šolam in vrtcem ter zdravstvu.

Prisilno varčevanje? Nak, medtem ko dobijo četrtne skupnosti pol manj denarja, ga je namenil svojemu županstvu še za enkrat več. Pravi razcvet dobivajo komunala, ceste in prostorsko načrtovanje. Je mar gospod županski kandidat na volitvah nastopil s sloganom, da bo pod njim kulturo zvedel na raven ljubiteljskih pevskih zborov?

A med kulturniki, ki so ga podpirali, ni opaziti protestov. Niti začudenja, kako da je mesto nesramno darežljivo do novoletne popevkarice Danijele, a skopuško do mestnih umetnikov. Medtem ko iz LDS člani dramatično izstopajo na tempirani dan pred strankinim kongresom, Jankovićevi podporniki ostajajo nemi.

Največji korak je naredila prav mestna LDS, ko njen svetnik Slavko Slak javno protestira zoper klestenje pomoči kulturi in izobraževanju. Sočasno pa nekdanja županja in mati vzpenjače Vika Potočnik z dramatičnim glasom izstopa iz LDS, češ da je stranka izgubila svoje vizije. A gospa Potočnikova ni istočasno izstopila z liste Jankovićevih podpornikov, ker njen protažiranec spreminja kulturo v mestno pastorko.

Novi koncept proračuna je dejansko revolucija Jankovićeve skupine, ki na glavo postavlja mestne prioritete. Je župan na predvolilnih shodih napovedoval, da bo zgradil nov štadion, mestni tramvaj, poglobil železnico in dodal še dvajset velikih gradov na račun siromašenja mestnih prispevkov za šole, kulturo, vrtce? Je napovedal, da bo izničil moč in soupravljanje četrtnih skupnosti?

Nič, nič in nič. Še bolj nenavadna je bila odstavitev načelnice oddelka za gospodarjenje z nepremičninami Nuše Dolgan. Gospa je bojda zagrešila težak prekršek, ker naj bi digitalni seznam parcel v lasti mestne občine razmnoževala po svoje. -?????????

Je mar načelnica razkrila tajne podatke? Če so mestne parcele stvar javnega značaja, zakaj bi bil greh, če postanejo javne? Če navsezadnje meščani in trgovci z zemljišči vedo, kaj ima v lasti mesto?

Na ravni države so odstavitve državnih sekretarjev ponavadi predmet političnega boja. Tu, pa je stvar črno-bela. Dobri župan proti slabi načelnici. Vse, kar vemo, so županove besede, nasprotna stran pa molči. Nobenega vpogleda v naravo konflikta. Mediji so postali sramežljivi kot nekdanje kmečke neveste. Nikakršne želje po iskanju ozadij, motivov župana, še toliko manj pogledi zamenjanih. Naenkrat velja kot prvi zakon demokracije, da lahko župan Janković postavi kogar hoče, da ima sveto pravico, da za sodelavce nastavlja svoje nekdanje uslužbence, kolege, sosede, znance in prijatelje.

Ko je nastopila Janševa vlada, se je ob vsaki kadrovski zamenjavi sprožil plaz natančnih kritik, Jankovićevo kadrovanje pa ima status početij mesije, ki se mu slepo zaupa, da vodi mesto v obljubljeno deželo. -???????