Pod krinko Robina Hooda

Predsednik države Janez Drnovšek je napovedal, da bo prišlo do institucionalne krize, če poslanci njegovega kandidata Andreja Ranta ne bodo potrdili za novega guvernerja Banke Slovenije.

Nenavadno ostra reakcija državnega predsednika. Lahko sicer razumemo njegovo osebno nejevoljo, saj so mu v parlamentu zavrnili prvega kandidata Mitjo Gasparija, toda od kod ta gromovita državniška jeza?

Novembra leta 2003 je namreč isti predsednik predlagal za predsednico Računskega sodišča (RS) gospo Florjano Bohl, a mu je poslanci prav tako niso potrdili. Kaj je tedaj storil državni primus? Je mar napovedal institucionalno krizo, ko je pred poslance - takrat so parlamentarno večino tvorili njegovi še včerajšnji kolegi iz LDS in koalicijskih strank SD in Desus - poslal drugega kandidata Milana Cvikla? Nak, celo po zavrnitvi gospoda Cvikla, se je oglasil samo z obžalovanjem in s pripombo, da je bil strokovnjak. Pa je tudi takrat iztekel mandat predsedniku RS Vojku Antončiču.

Predsednik Drnovšek je ravnal stoično, dal v uradnem listu objaviti poziv za nove kandidate, izmed prispelih prijav izbral ime Andreja Engelmana, dobil zanj podporo na srečanjih z vodji poslanskih skupin, in poskusil v tretje. In še v tretje pogorel.

Je tedaj v njem zavrela kri, ko se je pojavil pred teve kamerami? Nikakor, tudi po takem simbolnem ponižanju je ohranil državniško modrost in spet povedal, da neizvolitev obžaluje. Nobenih groženj, nobenih napadov, da si hoče LDS prilastiti nadzor nad Računskim sodiščem. Rutinirano se je obrnil na Uradni list, v katerem je še v četrto objavil razpis za prvega moža RS. Prijavilo se je sedem kandidatov, nakar je predsednik Drnovšek sklical posvet prvih strankarskih mož in se odločil za Igorja Šoltesa, ki je bil kot četrti na koncu vendarle izvoljen.

Predsednik Drnovšek je pol leta neuspešno ponujal kandidate, a je nominacije jemal povsem tehnično, celo pred odločilnim glasovanjem ni nastopil s teatralno grožnjo, da petega kandidata pa res več ne ponudi.

Tri leta kasneje, ko je našel notranji mir in postal glasnik boljšega sveta, ravna diametralno drugače: ne objavlja več javnih razpisov za kandidate, ampak jih izbira po svojem osebnem okusu, poslanske skupine so ga morale dobesedno prisiliti, da se sreča z njimi, vseskozi pa nasprotovanje svojim predlogom vnaprej žigosa kot malopridne oblastniške apetite Janševe koalicije.

Namesto državniške preudarnosti se zapleta v protislovja: pove, da je hotel kandidirati prof. Jožeta Mencingerja, a se mu je odpovedal, ker da je bil Janša proti. Toda potem neženirano vztraja na novem kandidatu Andreju Rantu, čeravno mu Janševa koalicija povsem jasno nasprotuje. Zakaj ni potemtakem vztrajal pri Mencingerju?

Nikjer pa uradne procedure kandidiranja, razpisov v Uradnem listu, prijavljanja bančnih ekspertov. Samo dvoboj Drnovšek vs. Janša. Drnovškovi kandidati so postali farsa. Ko so gospoda Ranta televizije povprašale, če bo kandidiral, tudi če ne dobi vnaprejšnje podpore večine, je izstrelil:: "Ne razmišljam, da je ne bi dobil!" In to potem, ko so mu SDS, NSi, SLS in SNS, se pravi poslanska večina, rekle - NE!

Od potencialnega guvernerja centralne banke bi človek vsekakor pričakoval, da ga odlikuje lastnost razmišljanja, da bo v usodnih rečeh tehtno premislil vnaprej, ne pa, da se v trenutku, ko mu preti popolni fiasco, odpove razmišljanju!!!!!!!!!!!!!!!!!

Toda če odmislimo politični spektakel postturjaškega Drnovška, velja prisluhniti poantam, da državljanom ne sme biti vseeno, kaj se dogaja s financami. Pri čemer sploh ni potrebno, da bi padli na astrološki diskurz Jelka Kacina, kaj nam bo oblast v prihodnje vse prikrivala. Sploh ni treba slediti kritikam opozicije. Dovolj je, da odpremo oči. Pravzaprav je to edino, kar nam je na voljo. Opozicijo namreč te reči ne zanimajo.

Iz ministrstva za zdravstvo Andreja Bručana prihajajo temni ukrepi, po katerih bodo samozaposleni, kmetje in svobodni novinarji za občutno višjo ceno plačevali socialne prispevke. Finančni minister Andrej Bajuk nas je ob uvedbi evra učil, da naj potrošniki odgovorimo z nogami in odidemo na kavo v drugi bistro. Njegov nasvet je zdaj prazen. Ali naj državljan začne plačevati zdravstveno in socialno zavarovanje v sosednji Avstriji?

Medtem ko potrošniki dejavno negodujejo nad podražitvami po zasebnih trgovinah, so kot krotki pudeljčki, ko jih z višjimi dajatvami in prispevki stiska državna in lokalna oblast.

Ljubljanski župan Zoran Janković je tu rekorder. Drastično podraži parkiranje in odvoz

smeti. Toda, ali tudi kaj razen fantomskega seznama 25 in več projektov ponudi meščanom?

Pač, zdaj je ugotovil, da imajo mestne lekarne nekaj milijonski dobiček. Kaj bo torej storil nekdanji šef Mercatorja, ki je znal maksimirati dobiček Mercatorja na račun dobaviteljev? Prisvojil bo dobiček in ga napeljal v mestni proračun. Toda stvar ne bo videti brutalno.

Ko je navil cene parkiranja in ukinil poceni celodnevno parkiranje v Tivoliju, je istočasno izpostavil, da jih je praktično pocenil, saj po novem lahko parkiraš tudi za pol ure, kar je ceneje kot nekoč za eno uro. Ko so v Snagi podražili odvoz smeti, so rekli, da je to na račun nove storitve odvoza bioloških odpadkov. In naslednji mesec so vsa gospodinjstva dobila višji račun, ne glede, ali so sploh dobila in uporabljala bio-zabojnike. Pri lekarniškem dobičku pa je reč spravil na stopnjo Robina Hooda, ki jemlje bogatim, da bi dajal revnim. Potem ko cehovsko monopolne lekarne služijo z bolniki, jim Jankovićevi poberejo te židovske novce in jih namenijo - ekološkim sanacijam! Stvar seveda ne drži vode: kaj če bo v prihodnje lekarniški profit minimalen, ali če ga sploh ne bo? Bo tedaj župan ukinil fond za eko projekte? Vsak serjozen projekt ima pač stabilen vir financiranja.

Predvsem pa, kdo bo imel nadzor nad usodo teh denarjev, če pomislimo na taktiko delovanja nove mestne oblasti, ki kani zapreti celo seje mestnih komisij za javnost, česar ne pomnijo niti LDS in SD svetniki.

Jankovićevo robinhoodovstvo kajpak ne nese daleč; dejansko meščanom ukinja celo stare bonitete. Pod županjo Simšičevo je mesto za otročad pripravilo brezplačno drsališče, od katerega pa pod novim županom Jankovićem ni ostalo nič, niti luže ne. Novemu županu zna kmalu uspeti, da se bodo ljudje začeli spet s simpatijo spominjati poprej nepriljubljene županje.

Stari ombudsman Matjaž Hanžek je varoval človekove pravice, ko so jih krnili uradniki in oblastniki, glasno je protestiral celo proti napovedanim vladnim gospodarskim reformam, ki naj bi pretile, da poslabšajo standard množic. Zoper samodržne podražitve javnih storitev in zavarovanj je vedno molčal. Tega pač ni opazil.

A hudičevo resno vprašanje: zakaj vdano gledati, kako državni in mestni oblastniki svoje servise vseskozi dražijo in to brez nazornih in opravičljivih utemeljitev?