Premagovanje zla

Parlamentarne stranke so se dogovorile, da na novo razdelijo predsedniška mesta po skupščinskih odborih. Poslanec iz tabora SD gospod Milan Cvikl je znova uspel, saj kaže, da postaja šef komisije, ki bo preiskovala nakup zloglasnih oklepnikov. In bo imel spet posebni privilegij, da bo ob vsaki seji dobil garantirani vstop v medije, ko bo vsaj dve minuti lahko govoril v teve kamere. Po drugi strani pa bodo koalicijski poslanci pregledovali stare orožarske grehe od Milana Kučana, epohe Drnovška tja do vladavine premiera Ropa.

Zgodovina parlamentarnih komisij pač kaže, da učinkujejo kot moralizirajoča instanca, kot priložnost, da pred javnostjo naštevajo grehe svojih nasprotnikov. Celo legendarni novinar Miro Petek zdaj kot poslanec SDS v okviru komisije za nadzor tajnih služb pripoveduje o rabotah SOVE, ki da je na posebnih lokacijah prakticirala seksualno življenje. Škandal prvega reda, toda poslanec ga ne podkrepi s fakti, marveč se sklicuje na govorice. Dobro, govorice so lahko povsem koristen indic, vendar bi od poslancev pričakovali kaj več, kot da v imenu svobode izražanja ljudstvu predstavljajo najnovejša govoričenja.

Ali, če se spomnimo pompa ob odstavitvi starega direktorja "Mercatorja". Opozicija je hotela posebno komisijo, ki bi se pečala s to zadevo, vendar jo je koalicija nevtralizirala s tem, da je vzela v pretres največje prodaje KADA in SODA, ne le prodaje "Mercatorja".

Toda če premerimo realnost, ugotovimo, da je "najboljši sosed" še vedno prosperitivno podjetje, da ga ni vzel vrag, ko so odstavili direktorja Zorana Jankovića, da očitno tudi njegov naslednik Žiga Debeljak suvereno vodi trgovskega velikana.

Skratka, opozicija je iz odstavitve Jankovića naredila politično topiko, ki jo hotela vrteti v nedogled, da bi na primeru "žrtve" ustvarila sliko nove vlade kot buldožerja demokracije.

A v resnici: kakšen interes javnosti pa je v tem, da je direktor trgovskega mastodonta gospod J ali gospod D?

Šokanten je bil prispevek TV SLO, ki je posnela nekaj nesrečnih posoških potresnikov, ki po devetih letih še vedno bivajo po izbah v tujih stanovanjih. Devet let v zasilnih bivališčih? In to v tretjem tisočletju ene najbolj razvitih držav srednje Evrope???

Si lahko človek sploh predstavlja, da bi osmino življenja preždel v luknji, čakajoč na pomoč države? Nekoč so se naši pradedje najbolj bali služenja vojske, saj jim je cesar naložil dolgih sedem let. Teh sedem let je bila mora, ki jo ljudske pesmi še danes niso pozabile.

Ko bi novinarka Mojca Dumančič sem ter tja ne naredila pretresljivega prispevka, bi tudi javnost pozabila na gorje nesrečnikov z Bovškega. Toda, ali pomnimo kakšno parlamentarno komisijo, ki bi si dala za plan, da razišče in z vsemi silami pritisne na aktualno vlado, da opravi svojo elementarno vlogo, kot je pomoč državljanom v naravnih nesrečah? Nak. Vlade, naj si bo izvorna Drnovškova, Ropova ali Janševa, niso zaključile te agonije.

In parlamentarni odbori medtem filigransko bdijo, kdaj je vladna komisija in kako vstopila v prostore SOVE. V igri so vendar pravice agentov tajne policije, ki naj bi bile ogrožene! Toda, ko je v igri pravica državljanov, da jim država v spodobnem času z gesto solidarnosti pomaga iz gorja potresa, to ni osrednja topika ne poslanskih ne medijskih vsebin. Občutek solidarnosti, ekskluzivna in najbolj simpatična tema komunistične partije, je celo v njeni naslednici Pahorjevi SD zamrl.

Prav groteskno je opazovati navdušenje nekaterih nad odločnostjo župana Jankovića, da prežene vrtičkarje meščanom izpred oči. Pri Zevsu, kakšen užitek pa ima človek, ko sliši, da je nekaj sto ruraliziranih meščanov izgubilo svoj sukus bivanja???

Vrtičkar je trenutno najbolj preganjano bitje, celo do narkomanov in klošarjev kažeta javno mnenje in politični diskurz veliko mero razumevanja. Največja možna sramota za Ljubljano je videti vrtičkarja.

Župan je ob tem prostodušno izjavil, da ima plan da do leta 2008, ko bo Ljubljana gostila vrh EU, izpred oči političnih gostov prežene kulturo vrtičkarstva.

Da oko premiera Tonyja Blaira ne bi trpelo ob vožnji skozi Ljubljano, bo Janković izgnal stotine vrtičkarjev!

Seveda je reč legalna, župan se sklicuje na mestno uredbo iz srede osemdesetih. -??? Odločitev ozke skupine zveze komunistov, ki je nekoč samovoljno vodila Ljubljano, je danes temelj početja moderne demokratične oblasti!?!?!?!?!?

Tako kot je nekoč oblast v imenu komunističnih naukov spreminjala realnost po svoji volji, tako si danes Jankovićeva ekipa v imenu svojega lepega jemlje postkomunistično pravico, da demonizira vrtičkarstvo. Kar je mimogrede velika politična prevara. Pred volitvami županski kandidat Janković ni postavil za svoj osrednji politični program spopad z minornimi skupinami vrtičkarjevi.

Ta dobiva obseg križarske vojne, zakaj brez milosti je tudi do zasebnih zemljišč. Napoveduje namreč celo boj s tistimi, ki so si blizu Žal omislili zelenjavne vrtove na svojih lastnih njivicah. Kje je svetost tako opevane zasebne lastnine?

Seveda, argument je, da so lope vendar črne gradnje. Toda, ali je župan v isti meri poslal buldožerje na vse črne gradnje v Ljubljani? Nikakor, od črnih gradenj so na črni listi samo najbolj revnejši primerki lesenih barakic.

A tudi iz proceduralnega stališča je vihar županove jeze pljusknil prek običajnih standardov mestnih investicij. Pred meseci smo poslušali njegove lamentacije, kako majhen budžet mesta mu je ostal, in potem je seriji prosilcev skrčil pomoč magistrata.

Zdaj napoveduje, da bo na teritoriju dosedanjih vrtičkov osnoval park in sprehajališče. V istem hipu, ko župan reducira denarno pomoč za vrtce, šole in umetniške skupine, bo našel denar za ureditev parkov in potem za vrtnarje, ki bodo redno skrbeli za ta naravni dragulj?!?!?

Kaj pri tem počnejo mediji? Po manihejski logiki v najboljšem kažejo izmenično podobe vrtičkarjev in župana, če kot senzacionalistične trofeje ne prikazujejo straniščne školjke, ki leži poleg podrte barake. Nihče mestnega glavarja ne vpraša, koliko denarja bo iz proračuna namenil pretvorbi zelenjavnih njivic v arkadijske gaje? Od nikoder ideje, da pokojnikov, ki počivajo na osrednjem pokopališču, sploh ne motijo bližnji poljedelci, še manj vprašanj, če se je iz župana živega mesta spremenil v čuvaja svetosti nad okolico nekropole?

A žal ni osamljen primer. Zdravstveni minister Andrej Bručan je napovedal totalno vojno kadilcem, ki jih bo z zakonom izrinil iz javnih prostorov. V imenu zdravja seveda. Tudi to hudičevo blizu spominja na postopke komunizma, ko družbenih konfliktov niso reševali z upoštevanjem vseh segmentov družbe, ampak so delovali kot nepremagljivi valjar v imenu partijskih idej.

Po deželi se širi lahkotnost preganjanja, nekoč so bili tarče nasprotniki komunizma, danes vrtičkarji, jutri kadilci, kdo ve, kdo bo pojutrišnjem naslednji.