Predsedniška funkcija kot samoozdravitev

Da so politiki različnih strank v polemičnih odnosih, je vsekakor lastnost, po kateri se demokracija loči od totalitarizma. Toda vrhunec spopadov se dogaja v času, ki se mu reče predvolilni boj, mesec ali dva pred volitvami. Na Slovenskem pa se dogajajo tako rekoč mesečne volitve, ko stranke z napetostjo pričakujejo, kakšne rezultate priljubljenosti bodo prinesle mesečne ankete javnega mnenja. In zato malodane vsak dan postreže z eskalacijo novih antagonizmov.

Vendar ta razcepljenost politike niti ni usodna, dokler obstaja vsaj minimalna vez, ki presega to dvojnost. In to je prav institucija predsednika države, katerega funkcija je, da združuje državljane.

Jožef Školč, veljak LDS, je minuli teden presenetil z razumnim stavkom, da je smisel politike v tem, da se predsednik države ne vmešava vseskozi v tekmo dveh političnih blokov. Medtem ko je vodja poslancev SDS Jože Tanko stopil v totalno vojno, ko je "afero Rop" prikazal kot strategijo, ki jo je pred desetletjem lansiral tedanji predsednik Milan Kučan s krilatico o diskreditaciji, ki ji potem sledi eliminacija. Spor med Janezom Janšo in Antonom Ropom, ki dobiva sodni epilog, je z ravni enkratnega političnega dejstva, ki je preverljivo, prenesel na vsesplošni ideološki spopad.

Seveda se očitno dogaja sistematična konfrontacija zoper Janševo vlado, ki jo ponazarja vrnitev bivšega predsednika Kučana v politiko. Toda državljan Kučan ima navsezadnje povsem legitimno pravico, da javno širi svoje politične sodbe, v katerih slabo ocenjuje aktualno vlado. Problem je čas, trenutek, ko to izreče. Če izbere praznik dneva državnosti, je to zloraba praznovanja.

V stari Grčiji je bil čas olimpiad obdobje, ko so med seboj vojskujoče grške državice sklenile odložiti orožje. Olimpijske tekme so namreč pomenile simbolno združitev vseh Grkov, ki so se vsaj na štiri leta poenotili, preživeli v miru čas olimpiade, nato pa so spet dvignili kopja in usmerili puščice drug na drugega.

Dan slovenske državnosti je vsekakor izjemen dan, saj je to dan, ki je Slovenijo iz jugoslovanske republike prestavil na raven samostojne države. Gesta, ki naj združi vsaj za čas proslave. Kajpak s pravico, da kdo tudi umanjka na slovesnostih. Kar je navsezadnje svobodna izbira posameznika, ali naj slavi praznik ali ne.

Toda, ko ex-predsednik bojkotira proslavo in potem na osnovi tega izreka ostro kritiko zoper vlado, je preprosto zlorabil praznik državnosti za megafon. Z njegovo pomočjo je namreč podeseteril glasnost svojih decibelov!!!

Podobno je ravnal tudi aktualni predsednik Janez Drnovšek. Ta je ekskluzivno za POP TV podal svojo ostro kritiko prav ob dnevu državnosti. Povedal je, da noče biti statist na proslavi, kjer je govornik politik, s katerim se v ničemer ne strinja. -?????

Je gospod Drnovšek pozabil, da ni voditelj opozicije, ampak predsednik vseh državljanov? Reč je licemerska, zakaj zdaj, ko je Drnovšek predsednik države, želi igrati vodjo opozicijskega leaderja, medtem ko se je poleti 2000, ko je kot premier doživel nezaupnico, zakopal v molk. Ko je na začetku poletja zavladala Bajukova vlada, gospod Drnovšek ni hotel dejavno voditi opozicije zoper pomladno vlado, ampak se je umaknil, ni dajal izjav ne nastopal pred kamero, do tik pred volitvami, ko se je ponovno angažiral in zmagal tretjič zapored.

V intervjuju za Mladino jeseni 2002 mi je to obdobje opisal:

"Veliko napak, ki so jih naredili (Bajukova vlada, op.B.N.), je bilo pričakovanih in normalnih, ker so se na novo vzpostavljali. Čeprav je treba reči, da so bili tudi precej nerodni in so razbili več porcelana, kot je bilo potrebno. Jaz sem bil seveda politično na drugi strani. Ampak v tistih mesecih po nezaupnici sem se umaknil, nekaj čas sem opravljal le tekoče vodenje vlade, potem pa sem šel v politični razmislek, v sebi sem se odločal, ali naj kandidiram na parlamentarnih volitvah 2000. Zato sem bil v javnosti tudi bolj pasiven."

Ko je predstavljal opozicijo, je razmišljal in ni ostro kritiziral vlade, ko je predsednik, pa agitira in radikalno napada vlado. -!??

Kdo bi razumel takšno držo?

A vzemimo predsednika Drnovška zares, zlasti njegov odpor, da bi na proslavi le statiral in poslušal besede, s katerimi se v ničemer ne strinja.

Prav na te dni je obletnica bitke na Kosovem polju. Takrat so srbski nacionalisti na Gazimestanu uprizorili veliko proslavo, na kateri so zbrali milijon fanatičnih nacionalistov, ki jih je podžigal militantni govor Slobodana Miloševića. Na tej proslavi sta skupaj korakala srbski in jugoslovanski predsednik: Milošević in Drnovšek. In Janez Drnovšek na njej ni imel govora niti se ni

strinjal z besedami in politiko srbskega vožda Miloševića. Pri čemer pa vidovdanska proslava na Gazimestanu sploh ni bila državni praznik Jugoslavije, ampak srbsko nacionalistično slavje. A glej zlomka, predsednik države Drnovšek je prostovoljno prišel statirati in molčati.

Kdo bi porekel, da v času partijskega enoumja ni mogel drugače. Pač, jugo predsednik Drnovšek si je privoščil takrat bogokletno ignoranco, ko se ni udeležil kongresa zveze komunistov in raje odšel na tekmo Zlate lisice na Pohorju. Gospod Drnovšek, ki je poslal jasni znak, da se kot predsednik ne pokorava več ritualom enopartijske nomenklature, je odšel za statista militantni Miloševićevi velikosrbski ekspanziji. Dobesedno! Za potrebe proslave je srbska policija od Albancev, ki so živeli v bližini Gazimestana, zahtevala, da svoje hiše sami podrejo in jih znižajo na eno nadstropje, da ne bodo kazili proslave!!!

To je bilo tedaj znano, o tem brutalnem aktu je pri nas v reportaži obširno poročala "Mladina".

Zakaj Janez Drnovšek ni takrat prišel na TV SLO in povedal, da se proslave ne bo udeležil, ker ne želi statirati Miloševiću? Srbski vožd ga je na proslavi dobesedno ponižal, zakaj v mimohodu je naenkrat stopil na sredino častnih gostov, tako da je bilo jasno videti predsednika Drnovška, kako nebogljeno stopiclja ob strani Miloševića kot njegov oproda.

In Janez Drnovšek danes zlorablja funkcijo predsednika države za to, da si zdravi svoje travme, ko z zamudo 18 let nastopa kot junak, ki je dvignil glas zoper demonskega oblastnika v razmerah definitivne slovenske demokracije, ne pa v dobi Miloševićeve diktature.