Pohod praznoverja

Pozitivna stran Drnovškovega predsedovanja je prinesla kot per negationem spoznanje, da je razumnost pravzaprav največja kvaliteta, ki naj odlikuje državnega predsednika. Če tvegamo napoved za dvajset let vnaprej, lahko rečemo, da bo zgodovina kot razumnega vsekakor beležila Milana Kučana, Janeza Drnovška pa bo arhivirala kot bizarnega kontraverzneža, ki je bil predvsem politični enfant terrible.

Na ravni političnih strank je trenutno v ospredju kandidat Danilo Türk. Najprej ga je kot svojega jockerja predstavil Borut Pahor iz SD, potem so mu prikimali v Desusu, na koncu so ga požegnali še v Zaresu. Skratka, močan politični kandidat, za katerim stojijo kar tri stranke, tako kot za Lojzetom Peterletom NSi, SDS in SLS.

Toda v hipu, ko dobi tako ogromno politično podporo, stranke v njegovem imenu naznanijo, da bo odslej nepolitični kandidat, ki bo v politični boj vstopil s podporo nestrankarskih volilcev. - !????

Zlom razuma, od nestrankarskega kandidata bi pričakovali, da bi najprej zbral podporo svojih simpatizerjev, potem pa bi stranke podpornice sramežljivo napovedale, da sicer ni njihov kandidat, da pa je za njih najbolj sprejemljiv.

Mitja Gaspari kot potencialni adut LDS igra bolj čisto igro. Je resda kandidat LDS, toda tudi ustavljeni guverner Banke Slovenije in vzhodnoevropski ekspert za prevzem evra.

Na prvi pogled je videti kot izgubljen, za njim stoji ena stranka, medtem ko Türka protažirajo tri.

Toda v predsedniški tekmi lahko največ pridobi prav LDS. Če njen kandidat Gaspari na volitvah prehiti skupnega kandidata SD, Desusa in Zaresa, požanje simbolno zmago. A tudi v primeru, da bi kandidat Türk za odtenek ugnal njenega protažiranca, bi volitve pokazale, da je družbena teža LDS bistveno večja kot kaže trenutno število njenih poslancev.

Od racionalnosti pa se odmika prvi mož socialdemokratov Borut Pahor, ko najavlja, da bo za Türkov uspeh delal bolj, kot bi delal za svoj lastni uspeh. - Saj se predstavlja kot sestra usmiljenka, kateri je več do življenja drugega kot do njenega lastnega!

In se postavlja v lok novodobnega vala humanitarcev in ljubiteljev zemlje. Najprej legendarni sprehod Drnovška s somišljeniki po ljubljanskih ulicah, s čimer so preganjali lakoto v Afriki, takoj za njim koncert Live Earth, kjer se publika zbere na glasbenem koncertu, s katerim povedo, da so proti uničevanju okolja, pregrevanju in presvetljevanju zemlje.

Nekoč so takšno obnašanje imenovali praznoverje primitivnih ljudstev; kdo izmed serjoznih ljudi bo pa mislil, da s tem, ko poslušaš muziko, zmanjšuješ toplogredne pojave? Toda s tem bi žalili starodavna plemena. Kadar so ta odplesala dolgotrajni ples dežja, so vanj vložila vsaj skupinsko delo in izjemen trud.

Sodobni humanitarec in ekofil pa ne stori dobesedno nič, samo postavi se pod prapor naprednih in ozaveščenih. Tovrstni pohodi in koncerti so v resnici družbeno škodljivi, saj ustvarjajo vtis, da so humanitarne in ekološke tragedije nekaj tako preprostega, da jih odpraviš že s tem, ko jih opaziš in govoriš o njih, ne da bi sam karkoli dejavnega storil.

Greenpeace na primer pošlje svoje aktiviste, da z gumijastimi čolni blokirajo ladje z jedrskim tovorom ali pa kitolovke. Njihovi privrženci se za svoje ideje borijo, nekaj tvegajo in zastavijo. Od glasbenika, ki brenka na strune v imenu skrbi za okolje, bi pričakovali, da bi publiko vsaj pozval, da poleti ne uporablja klima naprav po stanovanjih, da naj spoštuje planet zemljo v njeni posebnosti, kot je menjava letnih časov. Če že jemlješ zemljo za svojo, boš pač tudi sprejel, da je značilnost poletja peklenska vročina, ne pa da nateguješ naravo tako, da si s klimo pričaraš hlad jeseni.

Ali pa sodobna manija preganjanja kajenja v imenu zdravja. Hvala bogu, da so se javili vsaj gostinci in vložili ustavno pobudo zoper zakon o kajenju na ustavno sodišče. Dejansko, zakaj bi moral natakar prijavljati kadilca sodniku za prekrške? Zakaj bi se moral spreminjati v ovaduha?

Zadnjič je imel spominski govor na eni partizanskih proslav vodja borčevske organizacije Janez Stanovnik, ki je kot glavno poanto postavil zanj nedopustno novo pisanje zgodovine. Niti plamena jeze pa ni poslal nad protitobačni zakon. - ? Kaj imajo vendar partizanski borci z novo zakonodajo?

Kadar berete spomine starih partizanov, boste običajno naleteli na opis relaksacije, trenutka zadovoljstva po težkih bitkah. Ko borci prižgejo cigareto in za hip ubežijo v vsaj navidez normalni svet lagodja, ki ga je utelešala cigareta. Si predstavljate, da bi leta 1943 komandanta Andrej Bručan in Dušan Keber v svojih enotah prepovedala kajenje, češ da z dimom ogrožajo življenja svojih bojnih tovarišev!??????

Kadar politiki mahajo z zdravjem, je to ponavadi larifari. Vzemimo samo razvpitega ljubljanskega župana Jankovića, ki preganja vrtičkarje, češ da imajo na vrtnih utah strešnike iz azbestne kritine, katera počasi pronica v podtalnico. V Ljubljani je velik del vodovodne napeljave še vedno iz azbestnih cevi, pa gospod Janković ni izdal prioritetne odredbe, da mestni vodovod nemudoma odstrani nevarni azbest.

Če skočimo nazaj na protikadilske valove. So mar del širšega projekta zaščite človekovega zdravja? Ali je na agendi tudi prepoved uporabe in nošenja mobitelov v javnih prostorih? Cigarete oddajajo tobačni dim, mobiteli pa sevajo? Nak, skrb za zdravje se konča pri tobaku!

In smo spet pri poslušalcih koncertov, ki verjamejo, da rešujejo planet, če za seboj v sobi pogasijo luči, in pri antikadilcih, ki se obnašajo, kot da z izganjanjem kadilcev iz javnih prostorov rešujejo splošno zdravje. Zanimivo bi bilo prebrati študijo, ki govori o negativnih vplivih klimatskih naprav na povečanje prehladnih obolenj in težav z alergijami. In primerjati, kdo je večji zlodej.

Ni ga ministra, ki bi dandanes v imenu varovanja zdravja in okolja prepovedal uporabo klimatskih naprav. Pač, evropski vrh je izdal groteskno direktivo, po kateri uradnikom ni treba v službah več nositi kravat, tako da jim bo poleti malce manj vroče in bodo hlajenje prostorov za odtenek zmanjšali.