Lahkotnost izbire

V predsedniško tekmo je vnesel nekaj šarma Zmago Jelinčič, ko je Kučanov obisk kandidata Mitje Gasparija opisal kot družinsko zadevo, zakaj že mama Majda Gaspari je bila nekoč tesna Kučanova zaveznica v partijskem CK-ju.

To, da ima človek mamo, res ne more šteti za njegov hendikep, toda reč je zanimiva s stališča amnezije politike. Tovarišica Majda Gaspari je bila v enoumnih osemdesetih članica predsedstva Slovenije, toda to je podatek, ki ga najdete kvečjemu v starejših letnikih enciklopedij in seveda na blogu. Tam, kjer bi ga pričakovali, ga ni. Na spletni strani predsednika države lahko prebirate, kaj vse je izrekel predsednik Drnovšek in koga vse je obiskal, o zgodovini predsedniške palače pa nič. Pač, ostaja arhivska stran bivšega predsednika Milana Kučana, a niti besedice o preteklosti. Ne o očetu naroda Janezu Stanovniku, ne o njegovem predhodniku Francetu Popitu in še manj o drugih članih partijskih predsedstev republike Slovenije.

Zgodovina Slovenije je namreč tudi njen enopartijski, se pravi diktatorski del, in se ne začenja šele s predsednikovanjem Kučana in Drnovška. Ne nazadnje, ko ljudje izbirajo predsednika, si pomagajo s predsedniškim liki preteklosti.

Za nove volitve je poklonil izjemno vsebino aktualni predsednik. Doslej je nekako veljalo, da je za predsedniški položaj primeren samo nekdo, ki je bil že doslej v vrhu političnega establišmenta. Z Drnovškovo pomočjo si lahko volivec izoblikuje vsaj minimalne kriterije: ali bo glasoval za kandidata, ki bo državljane prepričeval, naj ne jedo mesa, naj se ne zdravijo pri zdravnikih, naj lakoto v Afriki preganjajo s sprehodi po mestu?

Skratka, tokratni volivec ima na voljo negativno sliko, koga ne bi volil. Recimo predsednika, ki bo z zelenjavnim vencem na glavi skakal po turjaškem gradu. S tega stališča so zato trije veliki Peterle-Gaspari-Türk že vsak zase odlična izbira.

Pa vendar, kakšne predsedniške lastnosti poleg drnovškovstva ponuja domači spomin? Ko volimo, si ne iščemo zgledov iz Amerike ali Francije, ampak se orientiramo po likih iz lastne zgodovine.

Če sodimo, da je naloga predsednika, da spoštuje državne praznike, bomo izbrali takega Nedrnovška, ki bo zagotavljal, da navkljub kratkim stikom s premierom ne bo bojkotiral državnih slovesnosti.

Če menimo, da mora biti predsednik politično premeteni vodja, ki iz ozadja vodi gospodarstvo, šport in politiko, v javnosti pa nastopa kot dobrohotni voditelj, bomo dali glas za Neokučana.

Ker pa trenutni favoriti ne spominjajo na nobenega od te dvojice, velja pogledati še bolj v zgodovino.

Če si želimo očeta naroda, bomo priklicali podobe Janeza Stanovnika. In tu se spomin konča. Res?

Pred Stanovnikom je predsedoval tovariš Franc Popit. Trdoroki komunist, ki je bil eden akterjev obračuna z liberalnim obdobjem Staneta Kavčiča. Skratka, prototip nedemokratičnega politika. Pa vendar, ali je bila vsa popitovska bit le v partijskem dogmatizmu? Medijski in publicistični spomin je predsedovanje Popita postavil v škatlo totalitarizmov. Celo krogi okoli SD in LDS se ga sramujejo in ga niti ne poskušajo tematizirati. Toda predsednikovanje Popita je potekalo tudi ob specifični lastnosti njegove vsaj delne distance do takratnega beograjskega centralizma. Mož je med komunisti veljal za nacionalista, ki se je kdaj vsaj simbolično upiral jugopartijskim direktivam. V sodobnih razmerah bi ga preslikali kot evroskeptika ali vsaj kot politika, ki beograjske, danes bruseljske teme, ne prenaša ubogljivo v očetnjavo, ampak jih postavlja v interesu slovenske državnosti. Ne gre kakopak poveličevati tovariša Popita, tu nam služi samo kot namig.

Močan namig je sicer uprizoril ex-prezident Kučan, ki je ob obisku Gasparija naznanil, da bo posegel v predsedniški spopad tako, da bo pomagal Gaspariju in Türku. - Zakaj?

Ker da je cagavost Boruta Pahorja povzročila, da sta začela kampanjo z veliko časovno zamudo. ?????? Ali je gospod Kučan bivši predsednik države ali bivši predsednik zveze komunistov?

Če je mož na plačilni listi slovenske države zato, da uteleša nekdanjega predsednika vseh državljanov, potem zlorablja svoj položaj s protažiranjem dveh partikularnih kandidatov.

Resda je rutinirani Lojze Peterle to dejanje modro izkoristil in namesto v napad krenil v napoved srečanja s Kučanom, a ne v imenu iskanja osebne podpore, temveč v državnem interesu, ko naj bi bivšega predsednika povprašal po veščinah predsednikovanja.

Bitka za novega predsednika bo potekala po pogoriščih starih, tako da se kot iskana predsedniška lastnost ne kaže sposobnost kontriranja aktualni vladi, ki jo uteleša par Kučan/Drnovšek, ampak zmožnost preseganja konfliktov. Arena za politične spopade je pač parlament, ne pa predsedniška palača.

Slovenske predsedniške volitve so zaradi svoje neusodnosti sicer redek politični privilegij. Predsednik je bolj ali manj simbolna figura, ki ima sicer dnevni dostop do prvih strani in minut medijev, a je brez eksekutivne moči. Toda ljudstvo ima pravico, da si ga izvoli po svoji meri.

V Rusiji na primer je izbiranja prezidenta krucialno vprašanje. Če beremo knjigo umorjene novinarke Ane Politkovske "Putinova Rusija", najdemo sliko velikega vodje, ki diktira celoten red v državi: od korupcije in zlorab vojske, sodstva, psihiatrije pa do lastninjenja in vodenja podjetij. Vse stoji in pade na enem človeku.

Simpatičnost Slovenije je prav razpršenost oblasti. Ki pa ni kakšen božji dar ali sreča zaradi denimo bolj demokratično usmerjenih politikov. Izvira iz artikuliranih zahtev javnosti.

Na Goriškem se planom o megazabavišču upirajo domačini, ki usode ne prepuščajo vladi in korporacijam, zakaj pretijo z referendumom zoper izgradnjo kockarnic. Gradnji vetrnih elektrarn na Volovji rebri zaenkrat uspešno oponirajo ekologi. Ljubljančani pa so za čuda na dnu samoosveščenosti. Župan Janković je gostilničarjem mastno oddal teritorij pri "Konjskem repu" pred Tromostovjem, za povrh pa jim je poklonil celo osrednje kolesarsko parkirišče. Da bi v mestni budžet spravil nekaj novcev, je krepko znižal standard kolesarjenja. A ne le tu, če pogledate po mestu, boste opazili, kako številne kolesarske steze tečejo po terenu, s katerega je zbledela označevalna rdeča barva. Kot da so zadnjič barvali kolesarske steze še v prejšnjem tisočletju za vladavine Vike Potočnikove!

Toda problem ni župan, ampak meščani. Ste naleteli na skupino kolesarskih demonstrantov, ki so s kolesi protestno zaprli avtomobilski prehod čez Tromostovje s transparenti, ki bi od župana Jankovića zahtevali, da jim nemudoma postavi kolesarska parkirišča in jim v tradiciji dosedanjih županj spet razločno obarva kolesarske poti?????

Standarde demokracije v družbi ne postavljajo samo svobodne volitev, ampak permanentni odzivi civilne družbe.