Pod barbari

Kot velika predvolilna vest je odjeknilo, da se je Danilo Türk po medmrežju pogovarjal s spraševalci. Predsedniški kandidat je namreč uradno odprl svojo spletno stran.

Za slovenske medije neverjetno čudo, ki seže malodane ob bok prvemu Armstrongovemu koraku po Luni. Pa vendar: ali je internetno klepetanje res tak novum, ki ga ne poznamo iz predtürkovske ere? Nikakor, že leta je to povsem običajna navada, ki jo prakticirajo mediji vseh vrst, politiki, igralci, zvezdniki, športniki, blogerji in celo osnovnošolci.

Naslednjič bodo torej teve ekipe letele snemat najnovejše Türkove pongruntavščine, ko bo denimo najavil, da si bo pred svojim uradom lastnoročno montiral poštni nabiralnik! In cel slovenski televizijski avditorij bo fascinirano zrl v nov vrhunec političnega marketinga.

Takoj, ko je začel vladati protikadilski zakon, je nacionalna televizija postregla s posnetki s terena. Med njimi kajpak z izjavo zdravstvene inšpektorice in z vročim podatkom, da se je kar 80 inšpektorjev pognalo v lov za kršilci zakona. Teve prispevek je deloval navidez aktualistično, toda novinarka ni postavila ključnega vprašanja: gospa inšpektorica, kaj ste nadzirali doslej? Oziroma še bolj podrobno: katere oblike nadzora in skrbi za zdravstveno varstvo ste bili primorani opustiti, da ste se lahko posvetili lovljenju zlikovskih kadilcev?????

Ob sprejemu zakona ne parlament ne vlada nista razpisala nekaj ducatov novih delovnih mest protikadilskih inšpektorjev. Kar posledično pomeni, da je zaradi preganjanja cigaretnega dima zdravstvena inšpekcija radikalno zmanjšala dosedanje inšpektorske pohode.

Ker mora osebje lokala v primeru zakrknjenega in brezvestnega kadilca poklicati policijo, je pričakovati komedijo tudi na policijskih postajah. Namesto, da bi interventna patrulja odbrzela na kraj množičnega pretepa, bo dobila prednost intervencija zoper kadilskega prestopnika. V Prekmurju so na kraj enega največjih množičnih pretepov policaji prileteli šele po nekaj urah. Očitno so morali poprej popisati imena kadilcev, ki so vršili nasilje po vaških gostilnah. A ne le to, če se po kraju, ki ima omejitev hitrosti 40 km na uro, avtomobilist vozi 70 km/h, je to denarno manjši prekršek, kot če v kafiču prižgete cigareto.

Sicer pa, celo protizakoniti golosek v gozdu udari storilca po denarnici mileje, kot je zastrašujoča drakonska kazen 30.000 evrov za lastnika lokala, ki bi med svojimi gosti toleriral kadilce!!?

Če si pred 60 leti ubil človeka in ga pokopal v cestnem jarku, je to danes bagatela. Ne enega, celo 15 tisoč si jih lahko pospravil s sveta, pa ti bo država poslala za vrat enega samega preganjalca v podobi kriminalista Pavla Jamnika.

Zgodovinar Jože Dežman je najnovejše ocene števila trupel v Teznem pri Mariboru primerjal s številko dveh Srebrenic. A ta podatek danes sploh več ne šokira.

V Nemčiji je po drugi vojni zavezniška vojska v taborišča smrti prisilno dovedla meščane, ki so dotlej ploskali Hitlerju, da si na lastne oči ogledajo v skladovnice naložena trupla pobitih Židov in drugih ujetnikov. A pri nas bi za barbarsko veljala misel, da si morajo izkop trupel ogledati na lastne oči vsi člani zveze borcev NOB!

Seveda bi porekli, češ, mi nimamo s tem nič. Toda, tudi nemški civilisti niso uplinjali taboriščnikov, a so morali gledati prizore holokavsta na lastne oči!!! Ne, ker bi jih Anglo-Američani hoteli trpinčiti, ampak zavoljo realne dimenzije Zločina.

Povojni poboji vojnih ujetnikov, Kozakov, četnikov, ustašev in domobrancev nimajo nič opraviti s partizanskim uporom zoper okupatorje. In še toliko manj barbarsko početje, da trupla pobitih skriješ in jih zagrebeš v globoke jarke, ne pa na kraju, ki se mu reče pokopališče.

Homer v Iliadi opisuje Hektorjevo smrt, ki ga pokonča junaški Ahil, toda grški junak sovražnikovega trupla ne prepusti hijenam in jastrebom, ampak dovoli svojemu sovražniku kralju Priamu, da pride sina, ki ga človeku dostojno pokoplje.

Realnost Titovega režima pa je bila barbarska krutost do pobitih nasprotnikov, ki niti kot mrliči niso imeli statusa človeških bitij, katero ima pravico vsaj do groba.

Komunizem kot barbarstvo? Poljski medievalist Karol Modzelewski je lani izdal odmevno knjigo L'Europe des Barbares "Evropa Barbarov", v kateri opisuje propad rimskega imperija in njegovega prava, ki so ga uničila barbarska plemena. Toda tudi barbarska ljudstva niso bila brez postave. Pri starih Sasih je storil največji zločin tisti, ki ni pokončal samo telesa, ampak tudi dušo. Največja kazen je zato doletela morilca, ki je zakopal pod zemljo ali potopil v reko truplo človeka, ki ga je ubil. S tem je namreč svojcem onemogočil pogrebni ritual, da se poslovijo od duše preminulega.

Povojni poboji na Slovenskem zato niso akt barbarstva, ampak podcivilizacijsko dejanje, ki zanika obstoj družbe kot take. V družbi ljudje ravnajo z ljudmi kot z ljudmi. Jih kdaj resda justificirajo oziroma usmrtijo, ampak jih tudi pustijo pokopati.

Nadškof France Perko je v intervjuju za "Mladino" decembra 2003 izrekel: "V slovenski zemlji so končali tudi drugi, najmanj 200.000 pobitih ljudi. Ta strašni zločin leži nad našo zemljo (...) Ta zločin teži ves slovenski narod, ne glede, ali to nekdo čuti, ali ne."

Če odmislimo eksaktnost številke, je frapantna razlika med katoliškim škofom, ki Zločin razume kot kardinalno nacionalno travmo, splošno javno mnenje pa pravzaprav ne ve, kaj bi s tem. Kot da je njegova senzibilnost anestetizirana.

Pač, kot veliki zločin je danes jasno predstavljeno kajenje.