Razkriti Mao pred olimpijado

Potem ko je Kitajska iz dežele komunizma postala kapitalistični gospodarski velikan, so v Pekingu prav te dni začeli odštevati dneve do začetka olimpijskih iger.

Komunistična Kitajska je bila zelo podobna Jugoslaviji. Jugoslavijo je vodil več kot tri desetletja predsednik Tito, ki je bil vseskozi tudi predsednik partije in poveljnik vojske. Kitajsko pa je skoraj tri desetletja krojil Mao Cetung, ki je bil hkrati tudi ustanovitelj komunistične partije, njen dolgoletni predsednik in poveljnik oboroženih sil.

Usodna razlika med njima je pri biografijah. Titove znanstvene biografije še nismo dočakali; Dedijerjeva dela, ki jih je pisal po nareku svojega predsednika, so čisti primer srednjeveške hagiografije. Kitajska znanstvenica Jung Chang in angleški zgodovinar Jon Halliday pa sta leta 2005 na podlagi mnoštva pričevanj, intervjujev in razkritih dokumentov napisala orjaško Mao Cetungovo biografijo na več kot 800 straneh; nedavno je izšla tudi v slovenskem prevodu.

To je pripoved o neznanem Mau. V Titovi Jugoslaviji smo poznali Kitajsko po Mao Cetungu in Ču Enlaju, prvi je bil predsednik države, drugi predsednik vlade, pol stoletja pa sta bila neločljiva partijska tovariša.

Mao (1893-1976) se je izjemno bal smrti. A še bolj kot smrt ga je vznemirjala ničevost, da bi ga preživel Ču (1898-1976). Legendarni vodja seveda ni sedel križem rok in upal na pomoč usode. Leta 1972 so zdravniki ugotovili, da ima njegov zvesti Ču raka na mehurju v začetnem stadiju, in predlagali takojšnjo operacijo. Toda Ču o tem ni vedel nič. Vladar Mao je namreč organiziral državo tako, da so morali zdravniki o svojih ugotovitvah najprej poročati njemu. On pa je sklenil, da Ču Enlaj ne potrebuje operacije, da bi mu ta pravzaprav škodovala, ker da je v letih, ko že ima težave s srcem. Izdal je uredbo, s katero je prepovedal zdraviti Čuja in ga obvestiti o bolezni.

Ko je leto kasneje Ču uriniral kri, je Mao dovolil, da ga zdravniki pregledajo, da mu povedo o bolezni, pri tem pa zahteval, da operacijo preložijo na kasnejši čas. Ču Enlaja je nujno potreboval zaradi pogovorov z ameriškim državnim sekretarjem Kissingerjem, ki so napovedovali zgodovinski pakt med Kitajsko in ZDA.

Leta 1974 je Ču začel izgubljati kri v takšnem tempu, da je moral dobivati po dve transfuziji na teden. Toda imel je smolo, da se je tudi Mau zdravje rapidno slabšalo. Nekega dne mu je zdravniško osebje ravno hotelo dati transfuzijo, ko je prišel telegram, da mora takoj na sestanek politbiroja partije. Zdravniki so zaprosili za 20 minut, da opravijo menjavo krvi, toda že naslednji hip je prišla nova depeša, da mora premier takoj na povsem nepomembno sejo Maove partije.

Ko je naposled Ču dobil datum za operacijo, ga je Mao prestavil za en mesec: "Najprej bo sprejel malezijskega premiera, potem gre lahko na operacijo." Dve leti je hudo bolni Mao zavlačeval s Ču Enlajevo operacijo, tako da je ta potem izdihnil 8. januarja 1976. In Mau se je izpolnila zadnja želja: za osem mesecev je preživel svojega najtesnejšega tovariša!

Vladar Mao je bil neizprosen: za dosego ciljev ni izbiral sredstev. V želji, da modernizira državo in izdela atomsko bombo, je hrano na veliko izvažal. Leta 1960 mu je zato od lakote umrlo 10 milijonov ljudi. Nikoli v zgodovini človeštva ni v enem letu od lakote umrlo toliko ljudi.

Bil je samoljubnež posebne vrste. Leto poprej se je Mao v strašni vročini peljal v vlaku iz Pekinga in se pri tem tako potil, da se je slekel do spodnjih gat, in potem v nejevolji takoj naročil, naj mu v Vzhodni Nemčiji izdelajo poseben vlak z air-conditionom!

A hkrati je bil daljnoviden politik. Za veleposlanike je postavljal partijce, ki niso znali nobenega tujega jezika. "Takšni, ki se ne bodo mogli pogovarjati s tujci, mi bodo najbolj zvesti!"

Toda tudi Mao je poznal globoka ponižanja. Na vso moč si je želel obiskati velikega vodjo Stalina v Moskvi. Od leta 1947 ga je prosil za sprejem, generalisim pa je odlašal in ga naročil na obisk sredi poletja 1948. Na dan, ko je Mao ves nervozen čakal na letala, ki naj bi ga prišla iskat iz Moskve, mu je Stalin poslal le depešo, da zaradi žetve prestavlja obisk na jesen. Od besa je Maa skoraj razneslo, toda požrl je ponižanje in po dveh letih (decembra 1949) je sploh prvič v življenju zapustil Kitajsko in odšel na proslavo Stalinovega rojstnega dne v Moskvo. Stalin ga je lepo sprejel, a že naslednji hip ga je dal naseliti v svojo dačo 7 kilometrov zunaj Moskve. Mao, ki je hlepel po stikih z voditelji evropskih partij, ki so prihajali na Stalinovo proslavo, je dneve čakal v osami in bentil, da se je prišel dogovarjat za rusko vojaško in industrijsko pomoč, pa samo spi, žre in serje.

Po trpljenju v osami ga je Stalin le dal pripeljati v Moskvo in na osrednji proslavi je Mao že stal poleg njega. Ko sta voditelja dveh največjih komunističnih držav podpisala pogodbo o sodelovanju, sta se skupaj fotografirala: ker je bil Stalin majhen po rasti, je stopil korak pred Maa, da bi na fotki ne bil videti manjši.

Po srečanju s Stalinom je Mao hlepel samo še po atomski bombi. Naredil bi vse, da bi mu Sovjeti izdali tehnologijo izdelave. Leta 1950 je poslal milijonsko vojsko v Korejo in začel vojno z Američani. Stalin je vojno potreboval, da bi testiral najnovejša letala vrste MIG in da bi s kitajsko pomočjo Američanom povzročil veliko žrtev v vojaškem moštvu. Mao je pošiljal v boj svoje vojake kot topovsko hrano. Angleški igralec Michael Caine, ki je v bojih sodeloval kot britanski vojak, je avtorjema povedal: "Kot otrok revnih staršev sem simpatiziral s komunisti. Potem pa me je zajela degutanca do komunistov. Kitajski vojaki so se valili nad zahodnjake v valovih, da bi s svojimi trupli porabili vso zahodnjaško municijo!"

Korejska vojna je dosegla takšne razsežnosti, da je Koreja postala pustinja; vsak tretji odrasel moški je bil ubit. "Nazadnje ni ostalo nič več, kar bi še lahko bombardirali," je povedal tedanji namestnik ameriškega državnega sekretarja.

Zakaj takšne korejske in kitajske žrtve? Vojna je dosegla tako grozljive razsežnosti, da je ameriški predsednik Eisenhower februarja 1953 v govoru napovedal možnost, da bi na Kitajsko vrgel atomsko bombo!!!

In Mao je zažarel: ta grožnja je upravičila njegovo zahtevo, naj mu Stalin pomaga izdelati jedrsko orožje! Sovjetska zveza in Kitajska sta pred tem podpisali sporazum o vojaškem zavezništvu.

Stalin seveda ni maral premočnega zaveznika, pa je Maa prisilil, da je podpisal premirje v korejski vojni. Mao je do atomske bombe prišel šele v šestdesetih letih.

Mao je bil voditelj, pravzaprav kovač Kitajske, ki je realnost krojil in spreminjal po svoji volji. Ko mu je umirala mati, je ni hotel obiskati, da bi si ne pokvaril spomina nanjo v njeni lepoti in kipečem zdravju.