23. 9. 2007 | Mladina 37 |
Kolo kot muha enodnevnica
Cvetober družbenih protislovij
© Tomo Lavrič
Proti podražitvam hrane se je oglasila tudi zveza upokojencev. Njena predsednica Mateja Kožuh-Novak, nekoč sicer političarka in poslanka združene liste SD, je pozvala premiera Janeza Janšo, da kaj ukrene v obrambo penzionistov z majhnimi pokojninami, ki jih silni dvig cen hrane peha v revščino.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 9. 2007 | Mladina 37 |
© Tomo Lavrič
Proti podražitvam hrane se je oglasila tudi zveza upokojencev. Njena predsednica Mateja Kožuh-Novak, nekoč sicer političarka in poslanka združene liste SD, je pozvala premiera Janeza Janšo, da kaj ukrene v obrambo penzionistov z majhnimi pokojninami, ki jih silni dvig cen hrane peha v revščino.
V zakonih svobodnega trga je iskanje pomoči pri predsedniku vlade videti kot drža iz arhaičnih družb, kjer se je ljudstvo obračalo na vodjo vsakič, ko so jih zadele naravne tegobe ali jim pretili sovražniki. Toda, ali je vlada, ki ima moč, da zamenja serije državnih uradnikov in nadzornikov velikih javnih podjetij, dejansko tako nemočna?
Nenadoma so se ovedli kmečki sindikati, njihov predsednik Roman Žveglič je presenetil z racionalno potezo, ko je nanizal nekaj statističnih podatkov. Leta 1999 je stal beli kruh 233,61 tolarjev, od katerih so predelovalci pšenice dobili po 24 tolarjev. Leta 2005 pa je isti kruh dosegel ceno 448,77 tolarja, kmetje pa v strukturi cene 25,40 tolarjev. V šestih letih se je torej zaslužek trgovcev in pekov malodane podvojil, kmetov delež je komajda narasel, medtem ko so kupci mastno preplačali ljubi kruhek, inflacija pa se je zadovoljno režala.
Vlade, tedaj sicer Drnovškove, danes Janševa pa so bile le opazovalci. Odkar je nekoč Mercator pod taktirko Jankovića prevzel osrednji položaj na trgu, je v državi praktično zavladal monopol. Trgovinice so propadale ena za drugo, ali pa so si jih pripojile velike trgovske hiše. In kaj so storile vlade z uradom za varstvo konkurence?
V ZDA je vlada s svojimi institucijami pred desetletjem udarila zoper Microsoft in od njega zahtevala, da se kot podjetje razdeli, saj je nevzdržno, da popolnoma obvladuje računalniški svet. Od slovenskih vlad bi najmanj pričakovali, da z instrumenti in z uradi, ki jih imajo, onemogočijo in preuredijo monopolni svet, kjer si trgovci kujejo enormne dobičke. V času sodobnih demokracij je pač nezamisljivo, da si nekdo v nekaj letih za 100 odstotkov podvoji ceno za enostaven artikel, ki je vseskozi praktično enak. Si predstavljate, da bi podjetje Peugeot za pol dvignilo cene svojih predlanskih avtomobilskih modelov?
Ta indolenca se je ponovila tudi v primeru Rdečega križa. Pravkar smo priče cinizmu vseh cinizmov, ko je humanitarna organizacija za pomoč revežem po izgubljeni tožbi plačala 137.000 evrov odstavljenemu sekretarju Mirku Jeleniču. Humanitarec, ki je dolga leta načeloval Rdečemu križu in ki ga je z državnim ordenom nagradil bivši predsednik Milan Kučan, je zaradi nečednih rabot ostal brez službe. Brezposelni humanitarec je vložil tožbo in po paragrafih justice je ubogi Jelenič postal rekorder med vsemi siromaki, ki jih je kdaj podprl Rdeči križ.
Kako se lahko sploh dogodi tak eksces, ki jemlje vso kredibilnost človekoljubni organizaciji? Preprosto, če so sekretarska mesta odlično plačana, postanejo karierne trofeje. Nenazadnje, tudi danes ni sekretar Rdečega križa dolgoletni humanitarec, ampak še včerajšnji kandidat za novomeškega župana, pred tem sekretar v vladi in vodstveno sila sposoben mož. Nič zoper njega kot osebnost, toda lik iznajdljivega funkcionarja pač ne doda humanitarne kredibilnosti tej organizaciji.
Najvišji državni funkcionar je kajpak predsednik države, ki pa je očitno izpuhtel. Javil se je za častnega pokrovitelja tigrovsko-partizanske proslave na Primorskem, a ga na prireditev ni bilo, Ljubljano je obiskal italijanski premier Romano Prodi, vendar pa je predsednik Drnovšek odpovedal srečanje. Tokrat se ni hotel sniti s starim tovarišem, s katerim sta pred slabim desetletjem prešerno kolesarila po slovenskem podeželju in paradirala pred kamerami.
Mediji so bili še mesece nazaj zgroženi, ker ga sekretar vlade Aleksander Zorn ni hotel sprejeti za govorca na državni proslavi, potem ko se je po odpovedi na novo javil, da bi vseeno prebral slavnostni govor. Tokrat medijev ne zanima, kam je poniknil državni predsednik, zakaj odpoveduje vsa srečanja?
Njegov urad je sicer postregel z lovskim izgovorom, češ da je prvi mož države na dopustu, ker v pisarni ne more delati zaradi hrupa in prahu, ki ga povzroča prenova predsedniške palače. Na primorskem slavju pač ni bilo prahu in predsednikov urad bi v času diktature rokodelcev nemara tudi lahko preprosil zidarske mojstre, da za kakšen dan odložijo svoja orodja.
Naenkrat predsednika nihče več ne pogreša. Še dobro, da so predsedniške volitve, saj bi ljudstvo začelo verjeti, da država predsednika sploh ne potrebuje.
V naslednjem tednu bodo po Sloveniji množično praznovali teden brez avta, ko bodo po mestnih ulicah kraljevali kolesarji in pešci. V Ljubljani napovedujejo, da bodo uprizorili skupno vožnjo na kolesih tuji veleposlaniki, ki jim bo načeloval sam ljubljanski župan Zoran Janković. Spektakel, ki mu bodo mediji namerili deset krat več pozornosti, kot skrbno naštudiranim predstavam uličnih gledališč.
Seveda bo 80 procentov Ljubljančanov in nekaj deset izbrancev, ki so v pogodbenih razmerjih z novo mestno upravo, zdaj ostro protestiralo zoper malecioznega pisca, češ da župan skrbno promovira idejo kolesarjenja po mestu. Dejansko, iz mestnega budžeta bo za akcijo namenil 90 tisoč evrov, ob seveda kopici donatorskih sredstev.
Čemu? Za te denarce bi lahko zgradil nekaj spodobnih kolesarskih stez. Toda on bo raje s propagandno akcijo prepričeval someščane, da pustijo doma svoje avtomobile in naj raje presedlajo na kolesa?
Isti župan, ki se sam vozi na Magistrat z limuzino, ki jo privilegirano parkira le pol lučaja od službe? - E, pa kaj naj za božjo voljo stori, bo zabobnela večina Ljubljančanov?
Na začetku devetdesetih je mestno upravo vodil gospod Marjan Vidmar, eksekutivni župan ob protokolarnemu županu Jožetu Strgarju. Mož, ki se je po Ljubljani vozil s kolesom, toda takrat ga mediji v tej lastnosti niso opazili; po Evropi še niso slavili dneva brez avtomobilov.
No, ideologije horukarskih zgledov danes niso preveč popularne, pa tudi kolesarjenje v deževni jeseni in snežni zimi ni ravno alternativa. Iskati velja pragmatične rešitve.
Novoustanovljena Civilna iniciativa za zeleno Ljubljano mu predlaga, da naj nemudoma začne projekt tramvaja, ki bo s hitrostjo prevoza premamil meščane.
Zakaj neki, ko pa župan pripravlja gradnjo novih parkirnih hiš v samem mestnem središču pod tržnico in pod Kongresnim trgom. Od česa bodo pa živeli, komu bodo prodajali na novo zgrajene parkirna mesta v mega silosih, če bi v mestu zares zaživela ideja, da se ljudje vozijo v center s tramvaji, z avtobusi, na kolesih, ali pa, če bi se predali filozofiji množičnega pešačenja???