Poplave rek in avtomobilov

Medtem ko predsedniški kandidati v polnem mahu prepričujejo volivce, je aktualnega predsednika države Janeza Drnovška iz nekajmesečnega poletnega sna prebudil šele obisk tujega gosta. Ne kogarkoli, sprejel je njegovo Kraljevo visokost vojvodo Yorškega princa Andrewa.

Srečanje z gostom modre krvi ga je očitno tako fasciniralo, da zatem sploh ni opazil, da po Sloveniji divja najstrašnejša povodenj zadnjih desetletij. Še dobro, da mu je sožalje zaradi tragičnih vodnih ujm poslal hrvaški predsednik Stipe Mesić, da je z dvodnevno zamudo tudi sam poslal sožalne brzojavke prizadetim.

Predsednik Drnovšek je medtem pozabil, da se ima za ekološko najbolj ozaveščenega politika: pred dvema letoma je gostil Pogovore pri predsedniku, na katerih je govoril o klimatskih spremembah in poudarjal izreden pomen solidarnosti ob poplavah.

Aktualna vlada je ob kolosalni naravni nesreči resda reagirala promptno z reševanjem posledic, zraven pa se je obrambni minister Karl Erjavec pohvalil, da je na pomoč poslal kar 100 vojakov. Kar 100!??

Kdo pa je največji sovražnik, ki je od druge vojne naprej pustošil po slovenskih mestih in vaseh? Celo napad jugoslovanske armade leta 1991 ni v par urah povzročila takšne materialne škode kot zadnje povodnji! Toda obrambni minister v hipu, ko nesrečne žrtve potrebujejo takojšnjo pomoč, pošlje le četico soldatov.

Pa vendar, ali so hudourniki in male rečice - ki se naenkrat prelevijo v drveče veletoke, kateri odnašajo celo avtomobile in avtobuse - res naravni sovražnik slovenskega prebivalstva?

Tako kot medvedi, zveri, divjad in drevje, so tudi oni prvobitni prebivalci slovenskih krajev. Daleč pred prihodom homo sapiensa, kaj šele Slovanov.

Jezikoslovec in akademik Pavle Merkù v svojih tekstih pripoveduje, kako so hidronimi, imena vodotokov, ena najstarejših imen sploh, nastala daleč pred priimki in imeni krajev.

Če torej sodobna demokracija tolerirala najrazličnejše politične stranke, spolne in umetniške usmerjenosti, je čas, da se družba ove tudi pravic narave. Se pravi pravice potočka, hudournika ali mokrišča do svojega obstoja. Ekolog Anton Komat že leta opozarja na človekovo prevzetnost, ko ta zaradi gospodarskih interesov zasipava in betonira struge vodotokov. Prostorske ideje arhitektov in projektantov običajno sicer uspevajo, toda na vsake toliko, ko narava zbere huronsko moč, smo potem žrtve ali v najboljšem le priče hudi uri, ki jo uprizorijo razbesneli besi prirode.

Velja se torej spomniti spoštljivega ravnanja do voda naših pradedov, ne nazadnje je stara ljudska modrost anticipirala prvotni pomen reke Sore, ki ga je v obliki Sovr'a s pomenom "hudournik" že leta 1924 razlagal jezikoslovec Fran Ramovš. Zadošča pa tudi pogled do Angležev, ki sistematično rušijo betonska korita, v katere so bili vklenili reke in jih zdaj vračajo v prvobitna okolja, kjer se po praznih poljih v primeru neurij lahko prosto razlijejo.

Če so reke, ki prestopajo bregove, le občasna mora, pa reke avtomobilov, ki vijejo skozi naselja, postajajo dnevna mora. Še zlasti v prestolnici, kjer šofer v avtomobilu preždi že več kot uro, da se pripelje do službe. Med standarde bivanja ne šteje samo zaslužek, velikost stanovanja, oddaljenost počitnikovanja, ampak tudi čas, ki ga potrebuješ, da prideš od doma pa denimo do mestnega središča.

Ljubljanski župan je v prvem letu meščanom ponudil številne ugodnosti bivanja: pregnal je vrtičkarje izpred Žal, tako da mimoidoče ne bode v oči več pogled na fižolove prekle, za ljubitelje nogometa je odkupil nekaj spornih parcel in jim zdaj obeta moderni stadion, botroval je gradnji modernega kompleksa Šumi, ki bo s svojo arhitekturo razveseljeval srca občanov, v tek je pognal vzpenjačo, ki jih pripelje na grajski vrh brez pešačenja, v planu ima podrtje barakarski naselij v Tomačevem in še in še.

Toda tramvaja, ki bi s svojo ekspeditivnostjo pritegnil ljudi, da ga zamenjajo za svoje jeklene konjiče, ni niti na papirju, kaj šele, da bi kot prioriteto izgovarjal njegovo ime.

Pač, v imenu bukolike je za promet zaprl mestno središče. Zaprtje je slovesno razglasil, mediji pa ga slepo ponavljajo.

Toda kaj je v resnici storil? - Zaprl je Wolfovo cesto, iz centra pregnal avtobuse, ki zdaj vozijo več kot kilometer naokoli, da pridejo do tržnice, pod arkade tržnice in na cesto mimo stolnice pa je na novo pripeljal zasebne avtomobile. Toliko avtov, kot jih zdaj kroži med Zmajskim mostom, arkadami, po Mačkovi in naprej proti Krekovem trgu, jih ni že desetletja!

Župan Janković je de facto odprl mestno središče za avtomobile, temu pa se pravi, da je zaprl mestni center!???? Klasično posilstvo pomena besed.

V najbolj prazen spektakel se je sicer izpel teden oziroma dan brez avtomobila. Prireditev poteka že skoraj desetletje pod geslom, da s propagandno in manifestativno akcijo pripravi prebivalstvo, da bi začelo uporabljati javni prevoz in kolesa, rezultat pa je iz leta v leto bolj katastrofalen. Število avtomobilov rapidno narašča, kolone po mestnih cestah se nepregledno daljšajo, ure, ki jih meščani neproduktivno puščajo čakajoč na cesti, pa lovijo že povprečje velemest. Pri čemer so poplave avtomobilski kolon proces, ki iz leta v leto skokovito narašča.

In kaj storijo mestne uprave? - Vsako leto s pompom razglasijo dan brez avtomobila. In vsakič znova verjamejo, da bo tokrat drastično spremenil navade večine meščanov.

Vladi, ki je nameravala Zavarovalnico Triglav iz svojih rok podariti KAD-u, se je zgodil Državni svet, ki je izglasoval razpis referenduma, s katerim bi nekdaj državno lastnino vsaj deloma prenesel med nekdanje zavarovance, se pravi - med večino državljanov; 750 tisočim upravičencem plus posledično njihovim družinskim članom.

Ljubljanski župan ima sicer še nekaj časa, preden se meščanom ne posveti, da je v urah dolgo cijazenje po mestu v resnici mizeren standard bivanja, in da je župan ta, ki je imel vso moč, da to korenito spremeni.