Sindikalni in opozicijski vzgibi

Ko je sindikalni voditelj Dušan Semolič napovedal splošno stavko, v primeru da pogajanja z delodajalci ne bodo uspešna, je sprožil tektonski obrat v slovenski družbi.

Doslej je veljal neovrgljivi aksiom, da se plače zaposlenih ne smejo dvigati, če hočemo ohraniti gospodarsko prosperiteto. In tako zdaj lahko poslušamo opozorila ekonomistov, da se bo inflacija povečala, če jo bomo lovili z dvigovanjem plač.

Toda, kadar mestne občine dvignejo za 10 in več odstotkov svoje storitve, teh istih glasov ni slišati, češ kako bo odslej inflacija spiralno galopirala. Tudi še nikoli ni bilo zaslediti ekonomske kritike, da so plače slovenskih menedžerjev previsoke, ali da so nagrade, ki jih dobivajo uprave in nadzorni svet, pretirane. Celo v zdajšnjem trenutku napovedi stavke ne beležimo ocen, da so za stavkovno grožnjo odgovorni menedžerji in lastniki podjetij, ki so v preteklih letih kovali rast tudi na račun omejevanja plač delavcev.

Pravo vprašanje je v resnici tole: zakaj sindikati niso zagrozili s splošno stavko nikoli v zadnjih 17 letih? Pač, sindikati so organizirali množične proteste, toda tarče so bile zmeraj vlade, ki so bile pravzaprav lahek plen, saj si v spopadu s sindikati niso hotele nakopati besa množic. V postkomunizmu sindikati dolgo niso našli svoje primarne sindikalne funkcije, tokrat prvič merijo svoje topove zoper prave antagoniste - delodajalce!

Ta prebujajoči se sindikalni refleks je našel minimalni odmev celo v strankah. Združenje Zares je napovedalo, da bo na kongresu, na katerem se bo prelevilo v stranko, izbiralo tudi predsednika. Izbira je sicer bizarna: na eni strani podjetnik Gregor Golobič, nekoč dolgoletni sekretar največje vladne stranke LDS, na drugi pa Ivan Cencelj, neznani glasnik pravic brezposelnih.

Zakaj bizarna? - Na prvem volilnem kongresu nekdanjega krila LDS bi pričakovali spopad dveh enakovrednih kandidatov. Hej pisec, ali nisi zlonameren? Kaj ni gesta Zaresa, da afirmira kot predsedniškega kandidata nekoga, ki ni del nomenklature, ki simbolno predstavlja brezposelne, lepa socialna poteza, ki kaže na širino nove stranke?

Nikakor, da bi gospod Cencelj imel dejansko možnost, bi moral biti medijsko prepoznaven. Toda njega ne pozna niti Zaresova vrhuška! V pogovoru za časnik Delo je poslanka Majda Širca priznala, da ga niti ona ne pozna dobro, njen vodja poslanec Matej Lahovnik pa je bil celo bolj prostodušen: "Slabo poznam Ivana Cenclja, da bi ga lahko ocenjeval."

Ja hudiča, kako bodo pa potem volili predsednika, če se niso niti toliko potrudili, da bi spoznali svojega političnega sodelavca???

Znak sindikalnega tovarištva je peticija zoper cenzuro, ki jo je podpisalo več kot 400 novinarjev. Toda kot taka je v prvi vrsti politični akt, obtožuje predsednika vlade Janeza Janšo, da si prek svojih eksekutorjev podreja medije. Namenjena pa je širni evropski javnosti, ki naj spozna, kakšno vlado bo prihodnje leto predsedovala vrhu EU.

Legitimni izraz kritike, tudi legitimna pravica imeti slabo mnenje o vladi.

Kaj pa so zahteve peticije? Kot prvo nasprotuje cenzuri, ko uredniki posegajo v vsebino člankov brez avtorjevega soglasja.

Dejansko, to je degradacija novinarskega poklica. Če pomislimo na kirurga, ki bi začel operacijo, pa bi ga ustavil predstojnik oddelka in od njega zahteval drugačen postopek. - !?????? Nezamisljivo, če je specialist profesionalec, potem mu pač zaupajo, da samostojno izpelje svoje delo, za katerega je usposobljen.

In postavimo se v kožo novinarja, ki napiše članek o določeni temi, potem pa ga dobi v roke urednik, ki mu naloži, da mora popraviti argumentacijo, da mora osvetliti še druge aspekte. Novinar je bodisi nesposoben v svoji profesiji in je bolje, da jo zamenja, ali pa ima nad seboj samopašnega oblastniškega urednika, kateri v njem vidi le pomožnega izvajalca.

Skratka, profesionalizem ni v tem, da mora novinar osebno privoliti, da mu urednik posega v tekst, profesionalizem je v tem, da je novinar - ki ni več začetnik - sam ekskluzivni avtor svojega članka!!!

Preveč lahkotna in samoumevna navada številnih urednikov, da je urednikovanje tudi popravljanje vsebine, je krucialni problem slovenskega žurnalizma, ki daleč presega vsebino peticije in sega tudi prek medijskih hiš, nad katerimi ima posredni vpliv aktualna vlada.

Ena zanimivih lastnosti slovenskih medijev je sicer imunost na preiskovalno novinarstvo v zadevi del ljubljanskega župana. Si predstavljate, da bi premier Janša drastično zadolžil državni proračun, ker bi sklenil, da bo vlada po Slovenskem kupovala poceni parcele in jih potem z dobičkom prodajala naprej? V hipu bi ga mediji linčali in to upravičeno, saj od vlade ne pričakujemo, da bo nastopala kot trgovec z nepremičninami. Nepredstavljivo!

Toda v Ljubljani se je dogodilo prav to. Župan Zoran Janković je kolosalno zadolžil proračun, saj je napovedal, da bo mesto začelo sistematično kupovati zemljišča. - Da bi na njih postavljalo šole, otroška in športna igrišča, razpeljalo kolesarske steze, ali zasnovalo univerzitetni campus? Nak, župan pravi, da dobro ve, kje in kako kupiti in kako prodati.

Skratka, mestna oblast, ki ima ingerence, da lahko tudi spreminja namembnost zemljišč, bo izkoristila privilegiran položaj in postala največji preprodajalec zemljišč v Ljubljani!???? Največja med nepremičninskimi agencijami. Če boš iskal parcelo za hišo ali poslovni prostor, boš odslej potrkal na županova vrata.

Seveda je svetniška skupina mestne SDS ugledala to raboto in reč prijavila javnemu tožilcu. Toda šokantno ni to, da gospod Janković poskuša županovati na podoben način, kot je nekoč vodil Mercator, preseneča anemičnost velikih strank, kot so liberalni in socialni demokrati. Njihovi svetniki resda malce ponergajo, toda vprašljive postopke samo opazujejo. Kje je njihova energična in brezkompromisna kritika, s katero v parlamentu rešetajo Janševo vlado?