Luknja v spominu

Član poslanske skupine SD Anton Rop je v zadnjih tednih razkril manipulacijo nacionalne televizije. Od začetka poletja smo gledalci verjeli teve posnetku, v katerem je bivši premier povedal, da je SOVA ujela pogovor Janeza Janše in hrvaškega premiera Iva Sanaderja, v katerem sta se dogovarjala, kako bosta inscenirala konflikte v Piranskem zalivu. Verjeli, da je za javnost izrekel te besede. Televizije so odtlej predvajale serijo soočenj, časniki so objavili golmile člankov, polemik in pisem bralcev. Z javnimi izjavami sta se oglasila predsednika države in vlade, v parlamentu je začela zadevo preiskovati celo posebna komisija, SDS je zahtevala, da se vodja SD Borut Pahor distancira od izjav svojega poslanca, premier Janša je napovedal tožbo zoper gospoda Ropa, če ta razvpitih izjav ne bo preklical.

A poslanec Rop je vseskozi vztrajal in branil svoje javne izjave, ki jih je posnel novinar Vladimir Vodušek. Mesec, dva, skoraj tri. Zdaj pa je nenadoma naredil obrat in razglasil, da usodna izjava ni bila uradna, še več, da ga je novinar Vodušek zlorabil, ko je njuno off the record klepetanje posnel in objavil na TV SLO.

Nekoč prvi mož slovenske vlade je potreboval tri mesece, da je prebrodil udarec amnezije in se spomnil, da usodnih izjav sploh ni uradno izrekel. Da bi slovenski državi načeloval mož tako počasne pameti??????? - Nak, težko bi ga našli, ki bi to verjel. Zakaj je torej poslanec Rop čakal z demantijem skoraj četrt leta? Očitno je ocenil, da največji politični škandal leta, ki ga je bil lansiral, ni več koristen za njegovo stranko in je pozornost preusmeril na malopridnega novinarja. Novinar Vodušek je zlorabil njegovo zaupanje in njuno prijateljsko kramljanje predstavil kot uradno izjavo.

Dejansko je novinarska zloraba eden največjih problemov žurnalizma nasploh.

Zadnji jugoslovanski premier Ante Marković se je kakšno leto po koncu svoje funkcije, ko mu je država že zdavnaj razpadla, peljal z letalom na Dunaj, zraven njega pa je sedel znani novinar in čas sta pokurila v družnem klepetu. Toda čez nekaj dni je v ugledal v časopisu intervju, kar ga je tako razbesnelo, da je že v naslednji številki objavil demanti, da tega intervjuja nikoli ni dal, da je novinar zlorabil njun zasebni pogovor. Skratka, ex-jugo premier ni vedel, da je nedolžni čvek že uradni intervju.

Toda ex-slovenski premier z novinarjem ni čvekal o nedolžnih temah; pripovedoval mu je o najtežjem političnem deliktu, o katerem mediji dotlej še niso poročali. Odprl je povsem novo temo, postregel z najtežjo politično obtožbo zoper svojega političnega tekmeca. Zakaj? Da bi kratkočasil novinarja Voduška??? Kar politik pove novinarju, je ja jasno, da mu je povedal zato, da bi ta te informacije uporabil naprej. Ergo, Rop je torej vrgel temo, ki naj bi jo mediji pograbili, ne da bi on s svojim imenom in glasom stal za njo.

Klasični primer, kako politiki zlorabljajo medije, ko jim prinašajo neugodne informacije o svojih nasprotnikih. In s tem določajo teme, ki jih obravnavajo javna občila. Princip, ki je izjemno nevaren za medijski profesionalizem.

Vendar pa tu ne velja braniti novinarjev pred politiki, zakaj niso ravno nemočne ovčice. Oni so tisti, ki izbirajo, ali se bodo šli to igro ali ne. Ali bodo ležerno čakali na zaupne vesti, ki jim jih bo dostavljala posamezna politična grupacija in jih bodo samo konkretizirali in prevajali v novinarsko formo. In bodo iz tedna v teden odvisni od teh prinašalcev, ki bodo prikrito vodili uredniško politiko. Ali pa bodo gradili na tem, da si vzpostavijo set informatorjev oziroma odprto mrežo, ki bo dojemljiva za vsemogoče posebneže, magari kdaj lunatike, in odpirali teme, ki sploh niso v interesu politikov.

Vest npr., da bodo šentviški predor avtoceste odprli šele na začetku poletja, pol leta po napovedi. Tako usodna odločitev, pa praktično ni doživela širše medijske obdelave. Namreč deset tisoč ljudi bo šest mesecev vsak dan znova in znova obupano ždelo v kolonah in čakalo na zadnji junijski dan. Kakšen družbeni zastavek, a nobenih reakcij! Vlada, ki ima moč, da intervenira v družbo na vseh področjih, je tu nezainteresirana. Na DARS-u vodstvo ni ponudilo kolektivnega odstopa, ker se jim je podrl fatalni projekt. Si je moč misliti, da načrtovalci olimpijade v Pekingu ne bi zgradili osrednjega štadiona do pričetka iger, ampak pol leta kasneje????

A na Slovenskem vlada ni besnela, tudi ljubljanska mestna oblast ni v zadnjem letu prioritetno zahtevala, da projekt dokončajo v roku. Seveda, domače ljudstvo vse prenese. In res, celo profesionalna združenja, avtoprevoznikov, AMZS niso opazno črhnila.

Na gradbene obljube sicer da veliko ljubljanski župan, ki je najavil gradnjo dveh velikih nogometnih stadionov. Po 15 tisoč sedežev za navijače bodo zgradili, da bodo deležni vsega komforta. Ni kaj, bleščeča ponudba novih 30.000 nogometnih sedišč. In to v mestu, v katerem hodi na tekme lokalnega prvoligaša do dva tisoč navijačev. Je pač treba gledati v prihodnost in načrtovati svetlo prihodnost. In kolikšen bo račun? Samo za stadion na Stožicah župan ponuja brezplačni vložek 190.000 m2, ki pravi, da ga ceni med 400 in 500 evri po metro. Takole 80 milijonov širokogrudne pomoči.

V kraju Vižmarje-Brod je mestna oblast pred leti navzlic protestu krajanov izdala dovoljenje za gradnjo serije stanovanjskih blokov. Ena logičnih posledic drastično povečanega števila prebivalstva je prezasedenost lokalne šole, v kateri se v enem razredu malčki gnetejo kar v kabinetu, v prostorskih pogojih, ki so pod zakonskim minimumom. Hvala bogu, tu vsaj starši vneto protestirajo. Reč, ki je bila predvidljiva že vseskozi. Toda mestna občina doslej še ni našla denarja v proračunu, da zgradi nov prizidek.

I, pa kaj bi deca, važno je, da bomo gradili dva nogometna mastodonta.