Dobri in zli

Odstopil je Danilo Slavnik, direktor uprave Dela. V večjem delu javnega mnenja velja za utelešenja zla, saj je bil primer časopisnega vladarja, ki izvaja cenzuro, ki naroča zamenjave dopisnikov, skratka črni mag, ki je v spopadu z novinarskim kolektivom.

Na sestanku Liberalne akademije je filozof Boris Vezjak presenetil z neobičajno gesto za liberalne akademike, potem ko so ga soočili z dejstvom, da je postslivniško Delo v jutranji izdaji umaknilo članek iz večerne izdaje o sporni pedagoški potezi prof. Igorja Lukšiča, ki je študente razposlal po cerkvah, da si beležijo pridige župnikov. Vezjakov odgovor je bil konsistenten: prej je na Delu vladala cenzura, naklonjena Janezu Janši, zdaj gre očitno za cenzuro, ki jo izvaja Borut Pahor. Ni dobrih in zlih vladarjev. Kakor tudi ni manihejskega sveta, na katerem so na eni strani dobrohotni lastniki medijev, ki medije branijo, na drugi pa zlohotni, ki medije izrabljajo v politične in propagandne namene.

Ena najpomembnejših institucij v državi postaja Svet za varstvo potrošnikov, ki ga vodi Breda Kutin. Energična gospa očitno uživa v svojem delu in tako je zadnjič predstavila primerjavo cen po megamarketih, ki je tako razjezila vodstvo Mercatorja, da ji zdaj ta besno grozi s tožbami. In kaj spornega je storila? Namesto kupcev je odšla po trgovinah in primerjala, kaj v resnici pomeni napis ugodna in nizka cena. Kupec nima časa in je fasciniran nad razliko med staro in sedaj znižano ceno, ne ve pa, da sorodni produkt v drugi trgovini v istem trenutku lahko stane bistveno manj, ne da bi kdo to posebej razobešal na policah. Če imajo trgovine vse po vrsti navado, da same sebe kujejo v nebo, se je gospa Kutinova v tekmo med trgovinami vključila kot neodvisni razsodnik.

Ali ima tudi trg medijev enakega nepristranskega opazovalca, ki bi denimo enkrat mesečno poročal o profesionalnih flopih? Nak. Še več, če bi danes naredili anketo, kdo je najbolj cenzorska persona v zgodovini slovenskih medijev, bi dobili enega samega antijunaka - Danila Slivnika.

Toda o drugih sodobnih cenzorjih, še zlasti pa o tistih, ki so vodili medije v osemdesetih, sedemdesetih in še bolj nazaj v zgodovini, se ne govori. Še manj o tem, kako da Slovenski poročevalec in Ljudska pravica nista poleti 1945 poročala o množičnih pobojih, ki so pustili za seboj desettisoče mrličev. Kot bizarna vest je sem ter tja pronicalo polpreteklo dejstvo, da je Delo ob aretaciji Janše 1988 v večerni izdaji omenilo ta dogodek, ko pa se je glavni urednik Božo Kovač prek noči vrnil s partijskega srečanja v Beogradu, je ta informacija izginila iz dnevnih izdaj časnika.

Skratka, ker bi bilo preveč naivno verjeti, da mediji sami po sebi delujejo skrajno profesionalno, če le ni v bližini kakšnega Slivnika ali za njim potencialnega kreatorja Janše, bi bilo dobro vzpostaviti medijsko Bredo Kutin, v obliki medijskega ombudsmana. A velika novinarska peticija kot vir zla izpostavlja aktualnega premiera, ne pa zahteve po vpeljavi ombudsmana!

V večini problem medijev ni zgolj to, česa uredniki niso hoteli objaviti, ampak to, kar so objavili. Zadnje tedne so že malikovalsko obsedeni s figuro ljubljanskega župana. Potem ko so na dolgo poročali o njegovi odločitvi, kako bo glasoval na predsedniških volitvah, zdaj že na novo prikazujejo njegove izjave, v katerih negativno ocenjuje Lojzeta Peterleta in nakazuje hvalo za Danila Türka. Ne da bi gospod Zoran Janković ne imel pravice, da pripoveduje o svojih političnih simpatijah, toda zakaj je to sploh dogodek, ki ga predvajajo televizijski in beležijo časopisni dnevniki? Zavoljo tega, ker je to povedal na tiskovni konferenci! - ??? Ali ima tiskovna konferenca politika zdaj status osrednje informacije, ki jo mora novinarski profesionalec avtomatično poslati pred publiko?

Tiskovna konferenca je eleganten način, kako politik svoje poglede z lahkoto lansira javnosti s pomočjo inertnih medijev. Kdo pa je ljubljanski župan, da dobi tako osrednjo pozornost? Ali ni v državi krepko več kot sto županov, pa mediji ne hitijo v Maribor, kjer bi povprašali župana Kanglerja, ne v Novo mesto, ne v Velenje, niti po drugih mestih in krajih, kjer bi cukali za rokav župane, da tudi oni povedo, kaj si mislijo o predsedniških pretendentih???

So mar novinarji samo podaljški mikrofonov, ki nosijo na uredništvo zgolj to, kar se jim je samo posnelo?

Medijski in politični svet je najbolj prestrelila razveljavitev sodbe zaradi zločinov in izdajstva škofa Gregorija Rožmana. Celo kandidat Peterle je ob tem v soočenjih samo onemel.

Ljubljanski škof Rožman zdaj ni zločinec, saj je montirani sodni proces eliminiran. Ti, ki vztrajajo, da bi tudi po sodobnih standardih moral ostati obsojen za zločine, ne opazijo, da česa podobnega niso zahtevali za srbskega partiarha Pavleta kot vrhovnega verskega poglavarja srbskih enot, ki so vršile zločine po Jugoslaviji.

Škof Alojzij Stepinac, ki ga je partijski svet še bolj stigmatiziral kot zločinca, ker da je podpiral krvavo ustaštvo, je danes na Hrvaškem rehabilitiran. Celo zgodovinar židovskega rodu Ivo Goldstein je v intervjuju za Mladino (34, 2003) zanikal, da bi bil Stepinac vojni zločinec in da je bil pogumen v nasprotovanju komunizmu, da pa bi lahko v Zagrebu javno protestiral proti nacizmu, kar je navsezadnje naredilo nekaj škofov po Nemčiji in Franciji.

Škof Rožman je lahko moralno sporna figura zaradi smehljajev, ki jih je namenjal okupatorski oblasti, še posebej pa za vernike, ki jih je maja 1945 zapustil, ko je pred partizani zbežal v Avstrijo in jih prepustil usodi pod komunističnim režimom. Stepinac je ravnal drugače, na partizane je počakal v Zagrebu, pri njem se je na tajnem sestanku oglasil celo maršal Tito in mu ponudil sodelovanje, če razglasi avtokefalnost hrvaških katolikov. Po neuspehu Titovega predloga mu je na sodišču zaradi zločinov grozila smrtna kazen, a je bil po odlični obrambi odvetnika Politea obsojen le na zaporno kazen.

Razveljavitev sodbe zoper Rožmana znova odpira resno vprašanje zgodovine slovenskega sodstva. Skupaj z Rožmanom je bil zaradi zločinov kolaboracije obsojen tudi Miha Krek, ki se je s kraljevo vlado umaknil pred nacisti takoj po napadu leta 1941, živel v Londonu kot član kraljeve vlade, ki je sodelovala s Churchillom, a so ga po vojni v Ljubljani v odsotnosti obsodili na dolgoletni zapor in zaplembo premoženja zaradi kolaboracije z okupatorjem!!???

Preveč ceneno je v začetku XXI. stoletja zgodovino in medijsko aktualnost nategovati po staropartijski delitvi na partizane in izdajalce, na dobre in zle.