V senci volitev

Kolega Janez Markeš je kot odgovorni urednik Dela s konkretno protinavedbo demantiral tezo s srečanja Liberalne akademije, po kateri je v osrednjem časniku na delu Pahorjeva cenzura. Zloglasni članek o spornih metodah prof. Lukšiča je iz večerne izdaje izginil samo prek dneva, na novo je dobil poprejšnji obseg že spet dan potem. Priznam, da me je njegov odgovor razveselil. Tako v preverljivi in nazorni konkretnosti kot v njegovi vnemi, da se z argumenti bori za ugled svojega časopisa.

Medtem ko so po Evropi novinarji protestirali proti vmešavanju medijskih lastnikov in politikov v delu novinarjev in proti zniževanju novinarskih plač, v Sloveniji ostaja edini problem medijev aktualna vlada. Tokrat je bil v vlogi demona razkrinkan direktor Radia Slovenije Vinko Vasle, ki je v radijsko oddajo osebno pripeljal poslanca SDS Branka Grimsa. Toda, s to uzurpacijo je zgolj izenačil število vladnih in opozicijskih poslancev v studiu, pa še to je v skladu s hišnimi pravili. Vendar že naslednji dan je bil deležen salve napadov drugih medijev in novinarskih organizacij zaradi avtoritarnega vodenja, ko uredniku oddaje neposredno vsiljuje goste.

Res, a zadeva ima lepotno napako. Nesrečni urednik oddaje deluje kot Kalimero, ki najprej vdano posluša vrhovnika, potem pa opozicija in mediji napadejo vlado, saj so dobili nov dokaz o njenem dirigiranju medijev.

V eni večjih ameriških TV hiš smo poleti doživeli drugačno zgodbo. Novinarka Brzezinska je pred kamero strgala vesti, ki naj bi jih prebrala, ker se ji je zdela vest o milijonarki Paris Hilton, ki bi morala preživeti nekaj dni v zaporu zaradi prometnih prekrškov, naravnost abotna.

Skratka, novinarka se sama bori za novinarske standarde. In isto bi pričakovali od urednika - ki nasprotuje samovolji direktorja, da v studio pripelje gosta mimo njegove vednosti -, da poslušalcem na začetku oddaje pove, da takšnega omizja ne bo vodil in da protestno odkoraka iz studia.

Zadnjič je protestiral škof Stresa in skupina katoliških intelektualcev, ki so zahtevali ukrepanje zoper razvpitega profesorja Lukšiča, ki je hkrati tudi desna roka prvega moža SD. Seveda so katoliki lahko upravičeno prizadeti, saj jih reč spominja na špijoniranje in šikaniranje nekdanje UDBE. Toda reč je predvsem politično perfidna, če namreč podpredsednik stranke, katere predsedniški kandidat Danilo Türk ni uspel dobiti podpore katoliške cerkve, pošlje v ogenj svoje študente in z napovedjo raziskave inhibira župnike, da ti niti v parabolični pridigi ne podprejo sebi bližnjega Alojza Peterleta. In s tem posredno pomaga svojemu kandidatu pri boljšem volilnem izidu. Sama raziskava postane tudi strokovno vprašljiva, če profesor proučevanje politične aktivnosti cerkve skrči samo na katoliške pridige pred volitvami in če svojih študentov ne pošilja z isto nalogo tudi v islamske molilnice, v srbski pravoslavni hram in v protestantske cerkve.

Sočasno z izborom predsednika bo sicer potekal referendum o lastninjenju Triglava. Tokrat klasični zgled zlorabe referenduma s strani obeh političnih polov. V ponedeljkovem Studiu ob 17 so gostili 3 poslance, ki so bili izvoljeni na listi LDS: Lahovnika, Petka in Cvikla, 3 poslance koalicije, financ ministra ter predstavnika državnega sveta. Trojka je vseskozi poudarjala, da je referendum trenutek, ko lahko volivci pokažejo z glasovanjem, da so proti politiki aktualne vlade in da ji ne zaupajo.

Pri Zevsu!!! Saj je definicija referenduma vendar enkratno odločanje o partikularnem problemu, ko ob konkretnem zakonu prevzamejo zakonodajno moč državljani. Gre za to, da o privatizaciji Triglava ne odločajo več poslanci, ampak volivci, ki pridejo na volišča.

Podobno je ravnala vlada, ki državnemu svetu ni namenila finančne podpore, da izvede prepričevalno akcijo za svoje stališče do referenduma. Potem pa je financirala propagandni material, ki govori v prid njenemu vladnemu zakonu.

Klasični zgled diskriminacije, ki formalno onemogoča enakovredno javno predstavitev stališč obeh spopadajočih se strani na referendumu. Ideja referenduma je prav v tem, da dobijo državljani možnost, da spoznajo problem iz različnih perspektiv in se potem po svoji presoji odločijo.

Janševa vlada je očitno še enkrat ravnala totalitarno!?? Nikakor, primerjati jo velja z njenimi predhodnicami. Ko je Drnovškova LDS-SD vlada sprejela sporni zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo v letu 2001, je tedanji zdravstveni minister Dušan Keber nonšalantno iz proračuna plačeval dolgo in obširno propagandno kampanjo v prid svojemu zakonu, medtem ko nasprotnikom ni namenil niti beliča. Še huje, takrat je bilo celo samoumevno, da vlada ne bo sponzorirala pogledov svojih nasprotnikov.

Primerjalno je torej Janševa vlada storila celo korak naprej k demokratizaciji. Namesto nekdanje silne propagandne investicije v obrambo spornega Kebrovega zakona za časa Drnovškove vlade je tokrat namenila sredstva le za eno samo propagandno zgibanko.

Najbolj populistično pa se je vmešal v volitve ljubljanski župan. Na zadnji tiskovni konferenci je razglasil, da je njegov kandidat Türk in da sta za vse nezgrajene pločnike, kolesarske steze ter za slabe kanalizacijske in vodovodne cevi kriva Janševa vlada in Lojze Peterle osebno. -??????? Ja, dobesedno. Če v Ljubljani pijete vodo iz azbestnih vodovodnih cevi, je zato odgovoren gospod Peterle!!!

Sicer pa je bodoči prvi mož države predsednik Slovenije in ne nadžupan Ljubljane. In sporni zakon, ki ga je le delno razveljavilo Ustavno sodišče, je imel za idejo spodbuditi bolj enakomeren razvoj občin, po katerem Ljubljana izgubi nekaj privilegiranega budžetskega položaja na račun manj razvitih občin. Primer iz arzenala teritorialne solidarnosti.

Župan Ljubljane, ki rad nastopa kot žrtev Janševe vlade, je na ljubljanskih tleh pravi despot. Zadnjič je sklenil, da je nedopustno, da v Tivoliju stoji nagrobna plošča, ki jo je dala postaviti nesrečna mati, ki so ji v mestnem parku zlikovci do smrti zabodli sina edinca. Nesrečnica je za postavitev pred letom pridobila potrebna dovoljenja, toda zdaj je nastopil brezčutni lik Zorana Jankovića, ki je nadoblast in zahteva takojšnjo odstranitev. On je ta, ki odslej osebno odloča, kaj sme v mestu bivati in kaj ne.