Detonacije

V francoskem filmu "Odvetnik terorja", prikazanem na Liffu, je prizor, v katerem odvetnik alžirske atentatorke, revolucionarke in novinarke Djamile Bouhired omeni, da potem, ko so jo francoske kolonialne oblasti obsodile na smrt, jo je rešila mednarodna podpora, ki so jo dobili tudi prek podpisovanja peticij podpore.

Skratka, peticija je bila velik zastavek, saj je šlo dobesedno za novinarkino glavo. Na Slovenskem ne beležimo opazne zgodovine peticij v podporo novinarjem. Ne, ko so odstavljali Viktorja Blažiča v sedemdesetih na "Delu", ne ko so odstopljali Jureta Apiha In Antona Rupnika na Teleksu na začetku osemdesetih, ne v primerih obsojanja novinarjev na pogojne zaporne kazni zaradi kritik oblastnikov sredi devetdesetih, ne v primeru policijskega prisluškovanja Tomažu Rancu in podobnih.

Sedanja razvpita peticija je sicer upravičena, a družbeno veliko predimenzionirana, če pomislimo, da kot vsebina ne vsebuje niti enega primera novinarja, ki bi zaradi posega vlade izgubil službo. Predvsem pa njena eksploatacija prestopa absurdnost, ko je eden njenih pobudnikov za nacionalno televizijo pripovedoval, da je peticija Janševi vladi opozorilo, da novinarji ne moremo več opravljati svojega dela. In to v času silnega razmaha medijske kritičnosti na račun vlade!??

Odgovorni urednik "Dela" Janez Markeš je v kolumni ostro napadel premiera Janeza Janšo, češ da je v svojem predinterpelacijskem govoru novinarjem "Dela" odrekel profesionalnost in poklicno etiko, da jim je vzel dostojanstvo. Pri najboljši volji se ne spomnim, da bi premier napadal konkretne novinarje in jih na ta način degradiral, toda prvega urednika osrednjega časnika povsem razumem, da je napad vrnil s protinapadom. Nenavadna je le premestitev: premierova kritika je letela v prvi vrsti na lastniško strukturo, ki da določa kurz urednikovanja, urednik pa z njim polemizira braneč novinarje, ki sploh niso bili tarča napada.

Zakaj sploh ta intervencija v spopad Janša-Markeš? - Aktualni odgovorni urednik "Dela" je bil še nedavno odgovorni urednik tednika "Mag", ki pa je bil objavljal ostre članke, v katerih je iste novinarje "Dela" opisoval s skrajno negativnimi ocenami. Francoski filozof Sartre je nekoč resda dejal, da ima pravico, da si premisli, torej ima pravico, da spremeni svoje mnenje tudi slovenski filozof in urednik Markeš. Vendar pa bi človek pričakoval, da bi v kakšnem članku pojasnil, od kod ta koreniti preobrat.

Slovenski premier je v odnosu do medijev konsistenten. Tako kot se je pred leti s svojim krogom zavzemal z zahtevo Nekaj je treba storiti po dostopu opozicije do medijev, tako se danes pritožuje nad mediji, ki da so njegovi vladi izjemno nenaklonjeni.

Če ima premier ekskluzivno moč, da za dve uri zasede osrednji televizijski in radijski program z govorom pred interpelacijo, je moč medijev bistveno močnejša, saj ga iz dneva v dan in iz tedna v teden jemljejo kot objekt svoje kritike.

Ko je Slovenijo obiskal ruski zunanji minister Andrej Lavrov, ki ga je sprejel njegov slovenski kolega Dimitrij Rupel, je časnik "Dnevnik" na naslovnici postavil očitek premieru, da se je srečanju izognil z obiskom britanske kraljice. Upravičena tema, še zlasti po pomladni odpovedi Janšinega srečanja s Putinom v Sankt Petersburgu. Z Lavrovom se je sicer srečal bodoči predsednik Danilo Türk, izognil pa se mu je aktualni predsednik Janez Drnovšek, ki pa ni postal objekt kritike. Ali ni samoumevna tema iskanje odgovora: zakaj predsednik ne opravlja predsedniške dolžnosti? Ali ni družbena anomalija, da se tega vprašanja ne zastavlja?

Še v dobi maršala Tita so državljane redno obveščali o njegovem zdravstvenem stanju, ko ni več opravljal svoje vladarske funkcije. In celo v komunistični Kubi so objavili vesti, da predsednik Castro zaradi zdravja ne vodi državniških poslov.

Če se vrnemo k medijskim zadevam. Ko bi denimo danes razkrili, da je organizatorjema podpisovanja peticije tajno prisluškovala policija, bi doživeli popolni napad na Janševo vlado. Še poslednji dokaz za njeno avtoritarnost. Toda, ko je Vrhovno sodišče objavilo sodbo, v kateri je novinarju Rancu prisodilo odškodnino, ker mu je nekdanji policist Drago Kos dal protizakonito prisluškovati, je zavladal praktično medijski molk; reč ima status bagatele. Nobene velike zgodbe, razen v nekaj medijih, nobenih naslovnih tem o nekredibilnosti aktualnega protikorupcijskega šefa. - ?????

Čeravno je premier Janša nastopil s pripovedjo, da osrednje medije lastniško obvladujeta LDS in SD, da so mu torej zato sistematično nenaklonjeni, pa je sprejel podmeno, da je del ostrih medijskih kritik posledični odgovor na delovanje vlade. S tem, da je umaknil sporno zakonsko reformo šolstva v členih, ki so jim opozicija in sindikati najbolj nasprotovali, je storil kompromisni umik. Reakcije opozicije so še naprej očitajoče, da je vlada zoper sprejela zakon brez uskladitve z opozicijo. Res, toda s tem zahteva, da vlada ne omili samo najbolj napadanih členov zakona, temveč da uskladi celoten zakon z opozicijo. S čimer pa je opozicija v protislovju sama s seboj: od vlade zahteva, da z njo poišče popolno soglasje, istočasno pa opozicija noče stopiti v vlado. Princip sprejemanja zakonov s splošnim političnim konsenzom predpostavlja namreč situacijo vlade narodne enotnosti, ko vse stranke vstopijo v vlado.

Zadnji vladin umik zakona o šolstvu je kajpak posledica nevarnosti poraza na napovedanem referendumu. In tako je referendum spet nehote dobil nekaj dignitete kot ustavna kategorija, ki omogoča opoziciji ali pa civilnim pobudnikom, da zaustavijo izvajanje določenega zakona, če ta sproža ostro družbeno polarizacijo.

Toda osnovna ideja referenduma in ljudske iniciative meri v drugo smer: v aktiviranje državljanov, da se neposredno vključijo v oblikovanje zakonov in občinskih odlokov.

Čez mesec se bo po državi začelo obsedeno stanje, ko bodo nebo prekrile eksplozije raket, iz ure v uro pa bodo odmevale detonacije petard. Brezobzirni teror nad delom prebivalstva in živalskim svetom.

Toda, sli so se oglasila kinološko društva, društvo proti mučenju živali, Živalski vrt, upokojenske organizacije, zdravniška društva, lovske zveze, veterinarji, psihiatri, kardiologi, ki bi od županov zahtevali, da mestni sveti sprejmejo odloke, ali pa da razpišejo lokalne referendume, na katerih bi občani odločali o prepovedi zvočno-svetlobnega terorja oziroma o kompromisni omejitvi samo na novoletni večer?????

Za pravice se je treba boriti.