Spopad z zrakom

V finančnih rubrikah medijev je dominirala vest o farmacevtskem podjetju Lek, ki je po lanskih kazalcih najuspešnejše podjetje v Sloveniji. A le kot faktični podatek, brez političnih ali ekonomskih sodb. Najglasnejši poslanec socialdemokratov Milan Cvikl je tokrat presenetil z molkom. Nobene tiskovne konference ni priredil, na kateri bi postregel s številkami, kako kolosalna izguba je bila za državna proračun prodaja tega paradnega konja industrije. Nikakršne kritike na račun nekdanje Drnovškove vlade, ki se je odločila za lahkomiselno prodajo "državne srebrnine".

Pahorjevemu poslancu Cviklu je sicer uspel fenomen cviklomanije. Zadnjič je celo Žurnal 24 ur dal za naslovni članek temo "Bajuk napihuje inflacijo", ki je bila potem izpeljana glede na porast proračuna. Problem seveda ni kritičnost do finančnega ministra, nenavaden je podnaslov: ki pravi "Tako trdita ekonomista Matej Lahovnik in Milan M. Cvikl." Osrednja tema dnevnika je določena zgolj z besedami dveh opozicijskih poslancev, ki sta resda lahko merodajna ekonomista, nikakor pa nista kredibilna kritika, saj vendar prihajata iz nasprotne politične strani.

Mediji nasploh kot osrednje reference za ocenjevanje finančne politike aktualne vlade najraje jemljejo poslance opozicijskih strank. Marsikdo bi se protivil temu pomisleku, češ, da je to medijska svoboda poročanja. Pač, celo sredi devetdesetih so mediji prinašali sem ter tja negativne ali vsaj zaskrbljene besede na račun eldeesovskih vlad. Toda takrat kot meritorna instanca niso nastopali poslanci SDS ali SLS, ampak tedanji guverner BS France Arhar, ki je imel navado, da je enkrat na leto izrekel nekaj opozorilnih stavkov. Tudi dandanes ima Slovenija guvernerja Banke Slovenije, vendar pa ima največji ekspert, kot je guverner Marko Kranjec, le obrobno vlogo, ker je v primerjavi z radikalizmom cviklomanije premalo "katastrofičen".

Najbolj privilegiran politik, ki ima prosti dostop do medijev, je trenutno ljubljanski župan Zoran Janković. Vse njegove politične izjave zasedajo osrednje rubrike. Časnikarji letijo k njemu celo po njegovo oceno pisemske polemike med Boškom Šrotom in premierom.

Je pa zanimivo, da osrednji slovenski mediji nikoli niso postavili kot najbolj pereče teme onesnaženje zraka v velikih mestih. Številna ekološka gibanja na to opozarjajo že leta, vendar tako svobodni kot od vlade nadzorovani mediji tega niso opazili kot resen problem za slovenske meščane. Šele z nastopom okoljskega ministra Janeza Podobnika je dobil problem medijski prime time. Pravzaprav klavrno, zakaj Slovence je Evropska komisija opozorila, da je onesnaženost mestnega zraka izjemno škodljiva, in šele Evropska komisija je od slovenske države zahtevala, da ukrepa!!! Če ne bi prišlo opozorilno pismo iz Bruslja, bi še nadaljnjih 50 let veselo vdihavali zdravju nevarne sestavine zraka.

Minister Podobnik je priložnost pograbil in jadrno nanizal nekaj možnosti, kako se lotiti problema, med njimi tudi ukrep omejitve avtomobilskega prometa. A že naslednji dan se je odzval ljubljanski župan, ki je povedal, da bo on problem rešil tako, da bo štiripasovne vpadnice razširil v šestpasovnice in v mestnem središču postavil serijo garažnih hiš. - ??????????????

Evropska komisija, ki jo sestavlja skupina evrobirokratov v Bruslju, je bila zaskrbljena, ker se mejne vrednosti trdih snovi v zraku v nekaterih slovenskih mestih večkratno presežene, in predlaga tudi omejitev prometa, ljubljanski župan pa predlog sabotira, ko najavlja, bo v Ljubljani še povečal koncentracijo prometa z izgradnjo dodatnih cestnih pasov in novogradnjami.

Zdravje Ljubljančanov skrbi politike sredi Belgije, ne pa župana slovenskega glavnega mesta!?? Ta je letos celo ustavil projekt zamenjave azbestnih streh na ljubljanskih vrtcih.

Skratka, župan Janković ne razume, da previsoka koncentracija trdih delcev v zraku zahteva takojšnje ukrepanje, magari radikalno, kot je drastična omejitev vožnje z avtomobili.

Kako je mogoče, da je na čelu mesta mož, ki se ponaša samo s projekti, koliko novih stolpnic in stavb bo dodatno postavil v ožjem mestu, medtem ko ga standard bivanja, kot so projekti manj kontaminirane podtalnice, čistega zraka in več zelenja, ne zanima?

Ali je edini model razvoja res le gradbena manija? V največjem ameriškem mestu New York župan Michael Bloomberg ravna antijankovićevsko: predstavil je 127 točk, po katerih namerava mesto spremeniti v zeleno oazo. Z nasadi jablan in hrušk, z razmahom vrtičkarstva in pridelovanja zelenjave, ki bi omogočalo samooskrbo mesta, na prostih površinah in zelenicah naj bi zasadili milijon dreves, mestni javni prevoz naj bi prešel na bioplin in na elektriko. A ne le on, celo kalifornijski guverner Arnold Schwarzenegger se je naveličal mestnega smoga in napoveduje ekološko prenovo dežele.

Kako, da ima Ljubljana župana, ki za zdravo okolje ne bo naredil nič? Enostavno, Ljubljančani so trpežna bitja, ki se organizirajo v protikadilska društva, da bi preganjali nemočne kadilce, medtem ko od medijev čaščenega župana ne zahtevajo nič.

A za zgled ni potreben pogled v Ameriko, civilna skupina Eko-krog v Zasavju se je naveličala tega, da jim uradniki razlagajo, kako je kvaliteta njihovega zraka povsem v mejah normale, medtem ko sami ugotavljajo, kako jim cementarna Lafarg dnevno devastira prirodo. Aktivisti skupine izražajo zahteve, sklicujejo proteste, razkrinkavajo celo "progresivne" politike, kot v svojem tekstu Boštjan Pihler: "V Zasavju je poslanec iz Trbovelj Aleš Leko Gulič dobro znan kot brezkompromisen, slep privrženec kapitalu. Hipijevski videz je le ekshibicionističen in narcisoiden blef."

Sicer pa, ko je novinarska peticija 571 dosegla urade v Bruslju, ki so namignili, da velja zadevo preiskati in sistemsko omejiti potencialna vmešavanja oblasti v medije, se je vest vrnila nazaj v Slovenijo in v hipu vzpodbudila vseslovenski medijski angažma.

In kje je tu bučna reakcija angažiranega dela javnosti? Škoda, da ni župan Janša, da bi s svojo pojavnostjo prebudil njen kritični duh.

Tako pa župani Ljubljane, Nove Gorice in Maribora razmišljajo o nebuloznih planih, kako bodo z železnico in javnim prevozom čez desetletje stvar sanirali.

Kaj pa do takrat? Evropski normativ je, da onesnaženje zraka s suhimi delci ne sme biti preseženo več kot 35-krat v enem letu, medtem ko v Ljubljani beležijo preseganje celo do 155-krat, v Mariboru pa 103-krat.

Če je to zdravju škodljivo, je čas za ukrepanje takoj v obliki drastične omejitve prometa in to že 36. dan v letu, ko koncentracija škodljivih snovi preseže mejno vrednost!!!!!!!