Roke nad mediji

Napad nadzornikov Pivovarne Laško Adrijane Starine-Kosmove in Stojana Zdolška na revijo Mag, o katerem poroča v.d. odgovorni urednik Silvester Šurla, je ledeni trenutek resnice. Če se je ob peticiji 571 marsikomu zazdelo, da je problem novinarske profesije le premier Janez Janša, se je zdaj pokazalo, da zasebna korporacija po neuspelem pritisku na uredniško politiko tednika zdaj nonšalantno zamenjuje odgovornega urednika. In to v brk nasprotovanju celotnega kolektiva Magovih novinarjev.

Nadzornika kajpak zanikata zla dejanja, vendar poglejmo fakte. Od septembra deluje Mag pod vodstvom vršilca dolžnosti odgovornega urednika, po intervjuju s premierom, v katerem je ta ošvrknil gospo nadzornico A.S.-K., pa se je nenadoma pojavila urgentna potreba po razpisu za odgovornega urednika.

Zakaj? So novinarji tednika zahtevali zamenjavo, ker z urednikom ni bilo več mogoče delati? Je mar naklada začela strmo padati?

Nič oziroma nasprotno, toda lastnik si je preprosto vzel pravico moči, da je gospodar nad časopisom. Pri čemer se pozablja na nenavadno dejstvo, da je bil prejšnji odgovorni urednik Maga Janez Markeš ob prehodu na Delo takoj imenovan za odgovornega urednika in ne le za v.d. urednika, medtem ko je bil njegov naslednik na Magu Silvester Šurla imenovan le za vršilca dolžnosti urednika.

Funkcija vršilca dolžnosti je in je bila eklatantni prototip pritiska na urednika. V zadnjem obdobju vladavine partije so se spomnili strategije, kako omejiti in inhibirati odgovorne urednike alternativnih medijev, pa so jih tako imenovali za vršilce dolžnosti na Radiu Študent, na Mladini, na Tribuni, ponavadi za obdobje treh mesecev. Se pravi, da so jih postavili za nekaj mesecev pod nadzor, v časovno čakalnico, v kateri naj bi vedejevci premišljevali, kako naj izbirajo medijske teme, da se ne bodo zamerili tedanjim političnim nadzornikom in bodo potem deležni regularnega imenovanja.

Ta stara partijska metoda je zdaj na novo aplicirana na Magu.

V celoti gledano: bodisi korporacije, ki so lastniki medijev, bodisi državni aparat, ki imenuje nadzornike, oba organizacijska tipa lastništva bosta vedno poskušala vplivati na vsebine. Imunski sistem profesionalnega žurnalizma so v prvi vrsti uredniki in novinarji, ki se jim upirajo.

To niti ni nova resnica, do skrajnih podrobnosti jo že desetletja tematizira ameriški filozof Noam Chomsky. Zanj sploh ni dileme: lastnike medijev ne deli na dobre in zle, zanj je vsaka korporacija že po svoji intenci kot lastnik medija manipulativna. Še posebej tiste, za katere se zdi, da živijo v simbiozi z uredniki in novinarji.

Vzemimo zgled idiličnega Dnevnika. Prejšnji četrtek je poročal o vladinem predlogu zakonov, ki omejujejo menedžerske prevzeme podjetij v formi vnaprejšnje zastave delnic, ki jih še nimajo, a zanje dobijo kredite pri bankah. Toda na naslovnici ni pojasnil vsebine, ampak je postavil kritično mnenje z bombastičnim naslovom Premier JJ vlado pelje v vojno s kapitalisti, podprtim s pisanjem iz domačijske ideologije rodne grude: "To na široko odpira vrata za vdor tujega kapitala, ki mu domači kapital ne bo mogel konkurirati." Kar slika lažni svet alternative, v katerem nastopa kot junak domači ad hoc prevzemnik, ki izrine vse dosedanje delničarje in s tem njih ter vesoljno Slovenijo reši pred napadom zločestih tujih prevzemnikov.

Če odmislimo odsotnost poročevalskega sloga, je pomenljivo dejstvo, da se časopis postavi prav na stališče interesov prevzemnih menedžerjev, kot so Kordež et consortes. Časnik bi lahko pogledal s stališča malih delničarjev, ki jih izganjajo iz podjetij, ali pa skozi zrkla Banke Slovenije, ki podpira vladne predloge, morda skozi perspektivo uspešnega podjetnika Akrapoviča, ki sistematično nagrajuje zaposlene z delnicami lastnega podjetja, ne nazadnje bi lahko reaktualiziral levičarski postsamoupravni pogled, ki časti tak tip podjetja, kjer lastnik ni en sam lastnik, ampak v lastništvu participira širok sloj zaposlenih, ki jih delovno motivira prav njihovo lastništvo.

Seveda ima Dnevnik svobodo izbire svoje perspektive, toda v tem primeru se je odločno identificiral s stališčem ozke skupine menedžerskih prevzemnikov. Chomsky bi kajpak pripomnil, da to ni naključje.

Isti Chomsky je bil sicer pred leti na obisku v Ljubljani, kjer je imel po prejemu častnega doktorata Ljubljanske univerze tudi predavanje v nabiti veliki dvorani Cankarjevega doma. A z zanimivim obratnosorazmernim učinkom: namesto njegovih idej se je po Sloveniji širil samo prazen imidž njegove slave.

V skrbi za svoj imidž pa je ljubljanski župan Zoran Janković presegel svoji predhodnici. Če se je zdelo, da sta županji Potočnikova in Simšičeva dosegli skrajno točko manipulacije glasila Ljubljana, v katerih je kar deževalo njunih všečnih fotografij, je aktualni župan zadnjo število mestnega glasila posvetil samemu sebi. Prvih sedeminštirideset strani je ena sama hvalnica njegovemu županovanju!!!!! Klasična zloraba proračuna, pri čemer je protisloven predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, ki namesto v funkciji nadzornika mestnega proračuna nastopa kot eden v vrsti hvalisavcev ljubljanskega poglavarja.

Seveda pa ta propagandni list navaja tudi dejstva in sicer spodbudne številke o kakovosti zraka v Ljubljani na primerih žveplovega in dušikovega dioksida ter ozona. Toda, v razpredelnici umanjka četrta, najbolj usodna tabela: o prekoračitvah trdih delcev v zraku. Tu so rezultati zastrašujoči: v septembru in oktobru beležijo 22 dni prekomernih onesnaženj, v prvih desetih mesecih pa kar 114, medtem ko je letna dovoljena meja vsega 35 dni, ko količina trdih delcev presega 50 miligramov na kubični meter!!!

Mestni proračun tako izdaja glasilo, ki falsificira idilo kakovosti ljubljanskega zraka. In kaj bo porekel predsednik Računskega sodišča, če bo presojal nesmotrno porabo mestnega proračuna???

Sicer pa, ko bi denimo premier Janša iz proračuna financiral mesečnik Slovenija, ki bi ga vodili ljudje iz njegove stranke SDS, in ki bi na račun davkoplačevalcev opeval njegovo modro vodenje države, bi ga mediji v hipu obtožili samodrštva.

Ker mestno glasilo, katerega ekipo izbere vladajoča mestna stranka, nikoli ne more ustrezati vsaj minimalnim kriterijem pojma revije, je edini racionalni pogled zahteva meščanov, da se takšno trobilo nemudoma ukine.