Kultura goloseka

Največji medijski nateg na Slovenskem se je dogodil v letu 2001, ko so vsi veliki mediji poročali, da je Matjaž Rogelj postal svetovni prvak v računalništvu. Čez nekaj dni se je namreč javil Joey Skaggs, ki je razkril, da je to izmišljija, da je on naplahtal medije.

Skaggs je sicer medijski analitik in provokator, ki dokazuje, kako mediji hitro in nepreverjeno grabijo novice, kar potem praktično ponazarja s primeri, ko jim lansira izmišljene vesti, ki jih smrtno resno pograbijo kot čisto resnico.

Tokrat pa se je našel nekdo, ki je prekosil celo Skaggsa. Nacionalna televizija, POP TV in veliki mediji so eden za drugim poročali o izsledkih javnomnenjske ankete, po kateri je ljubljanski župan za svoje delo dobil oceno skoraj štiri. Gospod Zoran Janković je za 3.500 evrov najel podjetje, ki je zanj opravilo anketo, nato pa se sončil pod teve žarometi hvale.

Mož je medijski genijalec, za male fičnike je dobil najboljši možni medijski imidž. Če bi nacionalki plačal za medijski oglas znotraj termina TV Dnevnika, bi plačal blizu 5 tisoč evrov, pa še teve gledalci bi v času oglasov skočili po sendvič in samoreklamo gledali le z levim očesom.

Jankoviću je uspelo nemogoče: za četrtino cene je v dveh teve hišah dobil prvorazredno promocijo. Da človek pride kot velika vest v poročila, mora postati vsaj svetovni rekorder, da pa se

župan Železnikov znajde med ključnimi informacijami, mora njegov kraj doživeti najmanj stoletno povodenj!

Televizije si ne postavijo vprašanja, zakaj morajo javiti prav vse, kar pove ljubljanski glavar, in delujejo že kot njegova osebna televizija.

Ako bi ta hip najpopularnejši politik Borut Pahor naročil privatno anketo, ki bi potrdila, da je najnaj, bi se mediji v prvi vrsti ponorčevali iz njega kot iz kraljice, ki se pred ogledalom sprašuje, katera najlepša v deželi je tej.

Sicer pa je fasciniranost televizijcev nad anketami že onkraj stvarnega razuma. Ko je prof. Niko Toš predstavil rezultate svojega Politbarometra, niso objavili samo številk, ampak so predvajali še njegova mnenja, zakaj je prišlo do rekordnega padca vlade. Popolna manipulacija: profesor v imenu statistike podaja svoje politične ocene! Njegova raziskava je namreč merila samo priljubljenost vlade, ni pa spraševala anketirancev, kateri dogodek jih je napeljal, da so vlado ocenili tako nizko.

Dejansko veliki poraz pa je vlada doživela s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je prebivalcem Cankarjeve ulice v Murski Soboti prisodila odškodnine zaradi visokih emisij izpušnih plinov tovornjakov, ki se kotalijo pod njihovimi okni skozi mesto. Zgodovinska sodba: ker Ustava zagotavlja ljudem pravico do zdravega okolja, imajo državljani pravico do kompenzacije, če živijo v zdravju škodljivem okolju.

Toda tokrat ni bila krivec Janševa vlada, zakaj sodniki so razsojali o obdobju izpred 2001, še za časa Drnovškove vlade.

Vseslovenski politični problem postaja uničevanje okolja. Prebivalci Celja se upirajo, da bi jim Cinkarna še naprej odlagala težke kovine v nekaj stokrat preseženih dovoljenih koncentracijah in zahtevajo ukrepe od celjskega župana Bojana Šrota. Tudi v Tenetišah pri Kranju se domačini z živimi ščiti borijo zoper odlagališče odpadkov. Agencija za okolje jih je preslišala in izdala začasno dovoljenje za delovanje smetišča v Tenetišah. V gorenjski prestolnici so pred časom opravili cinični referendum, ko je večina prebivalstva odločila, da se strinjajo, da bodo vse svoje smeti metali v odpadne jame v Tenetišah. Neverjetna farsa referenduma: si predstavljate, da bi leta 1990 večina Jugoslovanov na referendumu odločila, da Slovenija nima pravica do samostojnosti!????

In če smetišča nihče noče pred nosom, se velja vprašati, ali ni sedanja produkcija plastičnih vrečk, embalaže in reklamnih revij eden največjih sovražnikov okolja? Zakaj jih tretirati kot znak demokratičnega razvoja, če pa jih v resnici nihče noče pod svojim oknom?

Pravi golosek si je sicer privoščila ljubljanska oblast, ki je dala posekati stoletni vrbov drevored ob Ljubljanici. Jasno s pristavkom, da bo zasadila novega, ki bo še lepši. Cinizem, ki spominja na besede srbsko-črnogorskih vojakov, ki so jeseni 1991 tolkli s topovi po Dubrovniku, potem pa so na vprašanje o škodi odgovorili: Zgradili bomo še lepše, še bolj staro mesto!

Drevo ima status narodne vrednote v zahodnih mestih, kjer županom ne pride na misel, da bi drevesa sekali zato, da bi namesto njih sadili nova. Drevo ni kot izdelek v Mercatorju, za katerega velja, da je novi boljši od starega. Njegova doba se meri v desetletjih in stoletjih. Stari Slovenci na primer so pred prihodom krščanstva orjaška drevesa slavili po božansko. Sicer pa, kdo pri polni zavesti bi dal posekati staro lipo pri gostilni Lipa, četudi je na tričetrt mrtva? Predvsem pa v sodobnem času obstajajo drevesni kirurgi, ki zdravijo stara poškodovana drevesa.

Toda, če lahko razumemo župana Jankovića, da kot ex-trgovec nima odnosa do čudes narave, so neverjetni meščani, ki bivajo v trnovski četrti poleg goloseka vrb. Ljudem, ki se tam vsakodnevno sprehajajo, ki so iz svojih oken zrli v drevesne krošnje, pasantom, ki so uživali ob ptičjem petju iz vrha krošenj, je bilo vseeno. Vseeno, da jim mestna oblast obglavi naravni park! Niso zbrali niti trohice energije, civilnega upora, da bi zaščitili drevesa.

Že leta 1996 je mestno komunalno podjetje nad iste vrbe poslalo skupino žagarjev, da jih pokončajo, toda tedaj se je angažiral morjeplovec Jure Šterk, ki je s svojim telesom branil življenja starih vrb. In kmalu se je okoli njega zbralo še večje število protestnikov, vse skupaj pa so z navdušenjem snemale teve kamere. Tako je tedanji župan hitro ustavil predvideni golosek.

Zakaj je tokrat drugače? Šterk je bil predaleč, s svojo jadrnico pljuje sredi oceanov južne poloble, meščani so usodo mesta vdano prepustili v ekskluzivno upravljanje magistratu, televizije pa neposredno ne prenašajo sečnje mestnih lepotic, ampak sedijo po tiskovnih konferencah, kjer jim župan razlaga, kako popularen da je.