Nepozabni iz leta 2007

Janez Stanovnik je v času predsedniške kampanje izrekel, da so povojni poboji res neopravičljivi, da pa jih je izvajala civilna in vojaška OZNA, ne pa partizanska vojska. Zakaj je o tem molčal doslej? Zakaj ni v osemdesetih letih, ko je bil slovenski predsednik, zahteval odkopa trupel, da bi jih potem po človeško pokopali? Gospodu Stanovniku je sicer treba priznati iskreno željo, da bi ubranil svetli del partizanstva kot upora zoper okupatorje. Toda to mu ne bo uspelo z izjavo: pokole so izvajali neki drugi. Če kdo, potem prav člani zveze borcev NOB vedo, kdo in v katerih krogih so sklenili, kako, kje in s katerimi enotami izpeljati največjo morijo na Slovenskem. To je minimalni dolg do zgodovine: pojasniti, kako so potekale morije.

Belo je črno, če jaz tako rečem

Ljubljanski župan Zoran Janković je razglasil, da je mestno središče zaprl za promet. Toda kaj je v resnici storil? - Zaprl je Wolfovo cesto, iz središča pregnal avtobuse - ti zdaj vozijo več kot kilometer naokoli, da pridejo do tržnice -, pod arkade tržnice in na cesto mimo stolnice pa na novo pripeljal zasebne avtomobile. Toliko avtov, kot jih zdaj kroži med Zmajskim mostom, arkadami, po Mačkovi in naprej proti Krekovemu trgu, tam ni vozilo že desetletja!

Župan Janković je de facto odprl mestno središče za avtomobile, temu pa se pravi, da je zaprl mestni center!????

Sodobni oporečnik

"Pravice misliti in svobode govoriti si ne dam vzeti!" - Ne, to ni zgodovinski citat iz časov diktature, ta stavek je na partizanski proslavi v Gabrovici izrekel dolgoletni predsednik države in še poprej partijski vodja Milan Kučan. Toda po katerih tajnih kanalih je sploh prišel v javnost? So si ga ljudje pošiljali v obliki SMS-jev, so o njem šepetali po frizerskih salonih, ga je na ciklostilu kot letake razmnožil pogumni tiskar? Nak, o njem so v prvih minutah poročali največji elektronski mediji in na prvih straneh so ga natisnili največji dnevniki. Oporečnik Kučan pripoveduje, da si ne bo pustil vzeti besed, ki mu jih tako ali tako vsi objavljajo!??????

Brezpogojna ljubezen

Predsednik Janez Drnovšek je razkril, da ima čas za pisanje knjig zato, ker ne gleda televizije in ne bere časopisov! So mar mediji protestirali zaradi degradacije? Predsednik države je namreč rekel, da to, kar producirajo, ni vredno njegovega zanimanja. Ekipe TV-dnevnikov, dopisniki, ki poročajo o svetovni politiki, raziskovalni novinarji, kritiki, pedantni zbiralci vesti, knjižni recenzenti, lokalni poročevalci, nobeden od njih ne ustvari ničesar, kar bi zanimalo predsednika države. Diskreditacija celotne profesije, a od nikoder medijskih kanonad.

Sprehajalci odganjajo lakoto

Na poziv predsednika države, da bo to sprehod v moralno podporo lačnim in revnim, se po ulicah mestnega središča podajo župan Janković, prvi mož KD Gantar, kajpak predsednik Drnovšek in še nekaj sto meščanov. Na sprehodu državni predsednik pove, da ga boli zob, da se sramuje vladne komisije za preiskavo delovanja SOVE, že prej na spletnih straneh pozove k darovom za uboge, nikjer pa ne objavi bančnega računa, na katerem se bodo zbirali človekoljubni prispevki, kaj šele, da bi oznanil, da je ves honorar od svoje zadnje knjige namenil za lačne v Afriki. A mediji dogodek vzamejo resno, z vso spoštljivostjo, celo brez bodic, da bi v pešačenje lahko vnesli malo napora, šli vsaj peš od Ljubljane do Kranja, če ne do Brezij. Stopicanje po nekaj ulicah tako brez zadrege prodajajo kot predsednikovo akcijo za moralno podporo lačnim v Sudanu, Bangladešu, Etiopiji ...

Amnezija, no. 1

Član poslanske skupine SD Anton Rop je zadnje tedne razkril manipulacijo nacionalne televizije. Od začetka poletja smo gledalci verjeli TV-posnetku, v katerem je nekdanji premier povedal, da je SOVA ujela pogovor Janeza Janše in hrvaškega premiera Iva Sanaderja o insceniranju konfliktov v Piranskem zalivu. Televizije so odtlej predvajale serijo soočenj, časniki so objavili gomile člankov, polemik in pisem bralcev. Z javnimi izjavami sta se oglasila predsednika države in vlade, v parlamentu je začela zadevo preiskovati celo posebna komisija, premier Janša je vložil tožbo zoper gospoda Ropa. A poslanec Rop je vseskozi vztrajal in branil svoje javne izjave, ki jih je bil posnel novinar Vladimir Vodušek. Mesec, dva, skoraj tri. Zdaj pa je nenadoma naredil obrat in razglasil, da usodna izjava ni bila uradna, še več, da ga je novinar Vodušek zlorabil, ko je njuno off the record klepetanje posnel in objavil na TV SLO. Nekoč prvi mož slovenske vlade je potreboval tri mesece, da je prebrodil udarec amnezije in se spomnil, da usodnih izjav uradno sploh ni bil izrekel!!!!!!

Amnezija, no. 2

Kot prava bomba bi morala odjekniti vest, da je ljubljansko tožilstvo zamudilo rok za pritožbo v postopku sojenja zaradi menedžerskega odkupa BTC-ja. Vodja gospodarskega oddelka Borut Markovšek je preprosto pozabil zadevo urgentno izročiti tožilki. - ??? Pa saj to je v posmeh pravni državi. Kriminalisti in tožilci leta zbirajo dokumente, jih proučujejo, poskušajo dokazati kaznivost dejanja, potem pa pride tožilski šef, ki zadevo po pilatovsko pozabi. - !?!?!?!?!?

Rekordna pomoč Rdečega križa

Pravkar smo priča cinizmu vseh cinizmov, ko je humanitarna organizacija za pomoč revežem zaradi izgubljene tožbe plačala 137.000 evrov odstavljenemu sekretarju Mirku Jeleniču. Humanitarca, ki je dolga leta načeloval Rdečemu križu in ki ga je za humanitarno vnemo z državnim odlikovanjem nagradil nekdanji predsednik Milan Kučan, so zaradi nečednih rabot pred leti odstavili s položaja sekretarja Rdečega križa. Toda brezposelni humanitarec je vložil tožbo in po paragrafih justice je ubogi Jelenič postal rekorder med vsemi siromaki, ki jih je kdaj podprl Rdeči križ.

Vlade stiskajo medije

Na ravni dejstev je vsekakor neizpodbitno, da je pod sedanjo vlado marsikateri medij dobival bistveno manj reklam od velikih podjetij. In da je to oblika nadzora oziroma kaznovanja medijev. Toda ali je to res iznajdba Janševe vlade? Pred dobrim desetletjem je po mesecu dni obmolknil Jutranjik, njegov urednik Danilo Slivnik je takrat tožil, da ga oglaševalci sistematično bojkotirajo. Podobno Mag in Demokracija. A tedaj to ni bila tema splošne novinarske refleksije. Solidarnosti med medijskimi hišami ni bilo ne nekoč ne danes. Mediji so si pač med seboj dlje kot do politikov.

Ekofundamentalisti

Poslanec SDS Jožef Jerovšek je na seji parlamenta napadel nasprotnike novele zakona o fitofarmacevtskih sredstvih s tako srditostjo, kot je nikoli niso doživeli niti poslanci opozicijskih LDS, SD in SNS. Označil jih je za ekofundamentaliste, ki da so enako nevarni kot islamski fundamentalisti. Raziskovalca Anton Komat in Gorazd Pretnar sta kajpak ogorčeno poskočila in poslanca obtožila, da Slovence, ki se zavzemajo za zdravo hrano in okolje, za čisto pitno vodo in ohranjanje biodiverzitete, opisuje kot nevarne islamske fundamentaliste ter s tem spodbuja sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih!!!

Evrobirokrati varuhi okolja

Potem ko je Evropska komisija ukorila slovensko državo zaradi resne onesnaženosti zraka po večjih mestih, se je hitro odzval ljubljanski župan in povedal, da bo težavo rešil tako, da bo štiripasovne vpadnice razširil v šestpasovnice in v mestnem središču postavil serijo garažnih hiš. Evrobirokrati iz Bruslja so zaskrbljeni zaradi polucije zraka in predlagajo tudi omejitev prometa, ljubljanski župan pa predlog sabotira, ko napoveduje, da bo v prestolnici še povečal koncentracijo prometa z ureditvijo dodatnih cestnih pasov in z novogradnjami.

Absolutni šampion

Združenje Zares je napovedalo, da postaja stranka, ki bo presegla dosedanje politične okvire. Začelo se je z izbiro predsednika: na eni strani podjetnik Gregor Golobič, nekoč dolgoletni sekretar največje vladne stranke LDS, na drugi pa Ivan Cencelj, neznani glasnik pravic brezposelnih. Golobič je s 97 odstotki dosegel bleščečo zmago nad anonimusom, ki ga ni poznala niti sama vrhuška Zaresa.

Trnova pot do zmage

Kot velika predvolilna vest je odjeknilo, da se je Danilo Türk po medmrežju pogovarjal s spraševalci. Predsedniški kandidat je uradno odprl svojo spletno stran. Za slovenske medije neverjetno čudo, ki po pomembnosti seže malodane do prvega Armstrongovega koraka po Luni. Pa vendar: ali je spletno klepetanje res tak novum, ki ga ne poznamo iz predtürkovske ere? Nikakor, že leta je to povsem uveljavljena navada, ki jo prakticirajo mediji vseh vrst, politiki, igralci, zvezdniki, športniki, blogerji in celo osnovnošolci.

Naslednjič bodo torej TV-ekipe letele snemat najnovejše Türkove pogruntavščine, ko bo denimo napovedal, da si bo pred svojim uradom lastnoročno montiral poštni nabiralnik!