Disproporci Slovenije

Ko je vladni urad za komuniciranje tujim novinarjem predal gradivo s serijo citatov slovenskih novinarjev, je bil v hipu deležen plohe kritik. Nekateri časnikarji so se pritožili, da gre za manipulacijo, češ da so njihove izjave iztrgane z kontekstov, osrednji mediji so temi namenili prve strani, nato pa še iz dneva v dan objavljali kritike, ki so kulminirale v zahtevi Liberalne akademije, da mora predsednik urada odstopiti.

Formalno povsem upravičeno, pa vendar je dimenzija tega problema dosegla značaj največjih rabot. Še zlasti, če pomislimo banalno vsebino. Na eni strani vladna služba s poskusom minimaliziranja zadeve 571, na drugi tuji dopisniki, ki po naravi svoje profesije nikoli ne prepisujejo ocene iz gradiv, ki jim jih ponujajo vladni aparati. Po definiciji je profesionalni novinar skeptičen do oblastnega vira informacij in si bo vedno poiskal sogovornike tudi iz nasprotne strani, v opoziciji, med profesorji, med znanimi političnimi analitiki in pri različnih novinarjih.

Praktični učinek manipulacije vladnega urada je s stališča prebivalca Slovenije banalen in neopazen. Pravzaprav nasprotno, če je vlada želela že napol pozabljeno zadevo omiliti, je njen rezultat porazen - znova je na tapeti kritikov zaradi nekorektnega odnosa do medijev.

Toda istočasno je deset tisoč bralcev političnega tednika izgubilo dosedanjo vsebino. Mag pod vodstvom Vesa Stojanova, ki ga je na vodstveni položaj postavila Pivovarna Laško, je neprepoznaven. Komentarji, ki so osrednji moment vrednostne umestitve časopisa, so od zadnjega tedna diametralno drugačni. Časopis je zasedlo šest izpostavljenih komentatorjev ( M. Babič, M. Zupanič, J. Pikalo, V. Stojanov, M. Megla, E. Brozovič), ki doslej sploh niso objavljali v Magu. Glavni intervju je napravila nova pomočnica urednika, dve osrednji temi pa sta spisala na nova kooptirana magovca A. Delić in G. Utenkar.

Seveda to ni očitek naštetim, da so nekompetentni, je pa očiten preobrat sloga in vrednostnih poant dosedanjega Maga. S tem pa udarec za desettisočglavo bralstvo, ki izgublja časnik, ki ga je doslej rado prebiralo. Argument novega urednika, da bo zdaj tednik bolj profesionalen, je klasični larifari. Smisel časopisa je v krogu bralstva, ki ga ustvarja, ne pa v ad hoc vzvišenih ocenah, da bo zdaj boljši. Kje pa ste slišali za novo postavljenega urednika, ki ne bi nastopil z razglasom, da bo odslej medij boljši in bolj profesionalen???

Kar je šokantno, je dvoje. Ignoranca velikih medijev, ki so zadevi posvetili kvečjemu po kakšno vrstico na notranjih straneh, medijskih analitikov in časopisnih združenj, ki niso s podobno ostrostjo kot vlado napadli tudi Pivovarno Laško (PL), ki je v medije vpeljala prakso iz časa komunističnega enoumja. Imamo namreč edinstveni primer v postkomunistični Sloveniji, da so dobesedno vsi novinarji Maga glasovali proti novemu uredniku, a medijsko mlačen odziv, ki ni zahteval od PL, da naj odstopi od imenovanja urednika zoper voljo zaposlenih.

Istočasno imamo podobni primer T2, kjer je objekt satire RKC, ki je zaradi pornografije zahtevala od vodstva T2, da naj umakne pornografske programe, ali pa bo prodala svoj delež. In na koncu je neuslišana Katoliška cerkev objavila, da začenja iskanje kupca.

Tema, ki je bila prikazovana predvsem z ironijo, je pravzaprav zgledni prototip odnosa med lastnikom in vodstvom medija. Od PL bi pričakovali, da po neuspešnem posredovanju Andrijane Starine - Kosem in Stojana Zdolška pri vodstvu Maga objavi namero za prodajo časnika Mag. In kajpak tudi prihod očeta Maga Danila Slivnika, ki je nekoč s prodajo tega tednika zaslužil milijone, da zdaj z novim kapitalom ustanovi Pravi mag.

V tej točki je osupla inertnost, ki se kaže v nesposobnosti in strahu pred ustvarjanjem novih medijev, ki niso ravno gigantskih dometov a la Žurnali. V družbah demokracije vladata namreč svoboda govora in svoboda domiselnega podjetništva.

Pred več kot stoletjem so stari Slovenci kot za stavo ustanavljali satirične liste: Brenclja leta 1869, Jurija s pušo 1869; celo znameniti Fran Levstik je nezadovoljen s Slovencem in Slovenskim narodom leta 1870 ustanovil Pavliho.

Res da je sodobni slovenski čas bolj naklonjen uničevanju in izganjanju. Potem ko je dal ljubljanski župan Zoran Janković posekati legendarni vrbov drevored ob Ljubljanici, je znova udaril po vrtičkarjih, tokrat po onih na Brinju in v Stožicah. V hitrosti izterjevalcev in mafijozov jim je postavil 14 dnevni rok. Tokrat so mediji presenetili z objektivnostjo, saj so ob tej grožnji objavljali tudi poziv Društva vrtičkarjev, naj se prizadeti soorganizirajo zoper nakane ljubljanskega glavarja.

A najbolj cinično je ime županske akcije Ureditev vrtičkarstva. Župan velikodušno obljublja, da bo na obrobju mesta namenil nove prostore za vrtičkarstvo, na TV SLO teletekstu sicer z črnohumorno poanto, da do leta 2025. Od nikjer pa predloga, da v naslednjem hipu razdeli mnoštvo vrtičkarskih parcel nekje na obrobju.

Mestni župan še vedno misli, da je direktor Mercatorja, kjer je vladal po načelu gospodarja. Mesto je namreč mnoštvo skupin ljudi različnih interesov, ne le obiskovalcev stadionov in graditeljev stanovanjskih sosesk, zato demokratično vodenje predpostavlja dogovor z vpletenimi, ne pa vladavino z dekreti in ukrepi. Pred mesecem je dal župan Janković preseliti veletržnico v Vižmarje; prav v tisti del mesta, kjer je prometni kolaps daleč največji, kajpak proti volji lokalnega prebivalstva.

Uspelo pa je predsedniku Danilu Türku, ki se ogreva za častno stražo pred predsedniško palačo in za predsedniško rezidenco. Kot da je slovenska družba na ravni plemenskih skupnosti, kjer navdušenje prevzame razcapanega posameznika, kadar ugleda svojega poglavarja, ki prihaja v najdražji opravi. Oziroma, kot da še vedno vlada ideologija NOB, ki je z navdušenjem sprejela dejstvo, da je vrhovni poveljnik partizanske vojske Tito po končni zmagi zasedel rezidence na Brdu, na Bledu, v Karađorđevem, v Igalu, na Dedinju in še na pol ducata drugih lokacij.

Türku je uspelo v tem, da zaradi monarhičnih apetitov sploh ni postal medijska tarča. Še zlasti v času, ko državi grozi kolosalna stavka javnih uslužbencev, ki zahtevajo višje plače.

Napovedana stavka prihaja v imenu družbene pravičnosti, vendar pa je diskriminatorna; bori se samo za interese zaposlenih v javnih podjetjih, njen nasprotnik je le vlada. Kje pa so sindikalni voditelji Dušan Semolič in tovariši, ki bi pozvali na splošno stavko tudi v vseh zasebnih podjetjih, v katerih delavcem niso povišali plač v skladu z rastjo inflacije?