Licemerje, igra in solidarnost

Simpatičnost ameriških predsedniških volitev je vsekakor v dveh momentih. Najprej v odprtem boju ne samo za predsednika države, ampak tudi za predstavnika demokratske in republikanske stranke. Vnaprej zmagovita Clintonova se sooča s presenetljivo uspešnim Obamo, na katerega pred štirimi leti nihče še pomislil ni, da bi utegnil postati zmagoviti predsedniški kandidat demokratov.

Potem pa v nonšalanci državne suverenosti, v kateri si politični nasprotniki ne podstavljajo očitkov, kako npr. predsednik Bush s svojimi izjavami sproža zgražanje med evropskimi politiki. V ZDA je politika stvar Američanov, zato se politični spopadi ne vršijo skozi sklicevanja, kaj o njih mislijo in pišejo tuji časniki!

Slovenski hendikep je odsotnost teh dveh ameriških standardov. Poglejmo le na dva nova predsednika strank SLS in Zares. Gospod Bojan Šrot ni prišel do prvenstva v ljudski stranki s programom in kampanjo, v kateri bi vnaprej pojasnil svoje posebnosti v odnosu do starega predsednika Janeza Podobnika. Zmagal je pod mizo, daleč od oči javnosti, z neznano kupčijo, po kateri se je Podobnik zadovoljil s podpredsedniškim položajem, Šrot pa je nadmočno zmagal v spopadu s samim seboj. Podobno gospod Gregor Golobič, le da je ta imel za protikandidata popolnega anonimusa, ki ga ne poprej ne potem ni poznala ne javnost ne vrh stranke.

Posebna patologija politike in medijev na Slovenskem pa je licemerje, joj, kaj pa bodo o nas rekli v tujini? Peticija 571 je posebej naivno predpostavljala visoke moralne standarde evroinstitucij, ki da bdijo nad stopnjo demokratičnosti. Ko je Pivovarna Laško z brutalno močjo, kakršne v zadnjem desetletju in pol na Slovenskem ne pomnimo, uničila vsebino tednika Mag, to v resnici nikogar ne briga. Izvzemši kajpak tisoče bralcev, ki so izgubili svoje priljubljeno tedensko čtivo. Factum brutum je pač, da si standarde bivanja določamo tu na Slovenskem. Da se smiselni politični spopadi vršijo znotraj slovenskih institucij, razen kajpak v primerih evropskih sodišč, ki so nadrejena slovenskim.

Eden najbolj praznih tipov spopadov so napadi na ministra Dimitrija Rupla, češ, kako je sprovociral hrvaške medije in politike. Na gospoda Rupla me ne veže nikakršen sentiment, prej nasprotno, saj je pred desetletjem na sodišču poskušal doseči, da bi me kaznovali z zaporno kaznijo zaradi sarkastične kritike na račun njegovega županjevanja Ljubljane. Toda, da bi ga obtoževal zaradi njegove metaforično robate prispodobe, ker da je sprožil politični bes v sosednji državi???

Nikakor, ekološko-ribolovne cone, ki prepovedujejo ribolov ribičem tujih držav, so protekcionizem, ki zlorablja pojem ekologije. Ekološka ribolovna cona lahko kvečjemu pomeni omejitev ali prepoved ulova rib za vse ribiče, ne glede na to, iz katerih držav prihajajo!

Zato je zadnjič izjemno presenetil evroposlanec LDS Jelko Kacin, ki se je v pogovoru za HTV izognil ocenjevanju Ruplovih potez in govoril kot predstavnik slovenske države. Skratka, poteze svojega političnega antagonista ni izkoristil, da bi na njeni kritiki gradil svoj imidž.

Slovenska politika je sicer z novim letom začela teči kot igra, ki naj premeša predvolilne karte. Prvak SLS Bojan Šrot je v politični ofenzivi, katere vsebina je oponiranje politiki vlade. In to na poseben način: hkrati je v vladi, a postaja njen najostrejši kritik. Pravzaprav povsem legitimno, to je navsezadnje počela SKD pod vodstvom Lojzeta Peterleta pred letom 1996 in tudi SLS za časa vladne kohabitacije Marjana Podobnika in Janeza Drnovška. Šrotova SLS bo očitno svojo prepoznavnost gradila kot notranji kritik lastne vlade. Pri čemer bo imela težave z izvirnostjo. Popolnoma isto počne minister Karl Erjavec z Desusom. Njegov koalicijski poslanec Franc Žnidaršič celo najbolj zažari, kadar se na poslanski govornici prelevi v opozicijskega glasnika, ko vehementno pojasnjuje, zakaj bo glasoval proti predlaganemu vladnemu zakonu. Toda, dve stranki z identično strategijo predstavljata eno samo politično držo.

Nasploh se stranke hitijo transformirati. Velike se prav nenavadno velikodušno združujejo z malimi, še včeraj zanje obskurnimi strančicami. Potem ko je decembra stranka mladih SMS napovedovala možno koalicijo z LDS, se je zdaj zaročila s SLS. Žepni AS se je združil z Zaresom. Najbolj zabavno seveda v ženeroznem momentu, ko velike parlamentarne stranke najavljajo, da gre za združevanje enakih. Seveda, nikjer ne preberemo, da bo imela denimo SMS pravico, da na parlamentarnih volitvah na skupne liste uvrsti četrtino svojih kandidatov. Toda najbolj ekstremen je vsekakor sporazum o sodelovanju ta hip najsilnejših socialdemokratov s krščanskimi socialisti. Predsednik Borut Pahor zatrjuje, da gre za enakopravno asociacijo, toda zakaj bi mastodont tako dobrohotno sprejel medse palčka?

Kaj naj orjaška stranka, ki ji ankete pripisujejo gladko vodstvo, počne s stranko, ki jo anketni rezultati sploh ne zaznajo? In čemu bi prvak SD tako ljubeče vabil k sebi politične outsiderje, ki imajo v mnogočem povsem drugačen program?

Preprosto, krščanski socialisti prinašajo v prenovljeno partijo komunistov besedo krščanski, se pravi tisto besedo, ki je bila doslej nezamisljiva z liki Mirana Potrča, Antona Ropa, Dušana Kumra, Brede Pečan in tovarišev.

Komunistična partija je med vojno v svojo OF vključila Edvarda Kocbeka in krščanske socialiste, da bi z njihovim krščanstvom vabila tudi verne ljudi in dajala vtis, da sega prek partijske ideologije.

Danes se zgodba ponavlja kot farsa; če bi SD imela željo seči prek imidža ateizma, bi poslala poslanca Milana Cvikla k maši, ali pa poslanko Darjo Lavtižar - Bebler na komemoracijo v Kočevskem rogu, kjer bi izrekla nekaj besed o zločinih Titovega režima.

Sicer pa, pomen krščanskih socialistov (SKS) v SD je vnaprej odpisan, zakaj sam Pahor je najavil, da bodo kandidate na volitvah določali po principu izvoljivosti; eden ali dva za SKS.

SD je sicer stranka, ki ima v svojem govoru često besedo solidarnost. Toda, vsak teden, kadar ljubljanski župan Zoran Janković že stoprvič ponovi, da je Janša Ljubljani odvzel velike milijone, vodstvo SD molči. - Kaj je že storila Janševa vlada? Sprejela je zakon, s katerem del budžeta, ki je poprej velikodušno padal v ljubljanski proračun, zdaj solidarno razporedi po manj razvitih slovenskih občinah.

Ko se je Slovenija odcepljala, se je tudi v imenu nasprotovanja centralizaciji Jugoslavije, ki je bila tako zakonsko urejena, da je izdatno privilegirala glavno mesto Beograd. Danes pa Ljubljana postaja Beograd, če pogledamo statistike, po katerih družbeni proizvod najbolj skokovito narašča v Ljubljani. Navsezadnje je celo ideja EU skrb za enakomernejših razvoj članic.

Premier in vodja SDS Janez Janša je z zadnjimi govori ob regionalizaciji države v aktualno politiko vpeljal načelo decentralizacije. SD, polna retorike solidarnosti, je pred vprašanjem: Hic Rhodos, hic salta.