Metode Putina ali Di Pietra?

Kriminalisti aretirajo Ivana Zidarja, Hildo Tovšak in Dušana Črnigoja ter opravijo preiskave v njihovih podjetjih SCT, Vegrad in Primorje. Ko televizijska ekipa povpraša za mnenje predsednika Gospodarske zbornice (GZS), je ta osuplo zgrožen. Gospod Zdenko Pavček je tako šokiran, da izjavi: z uglednimi podjetniki je potrebno ravnati drugače. - !??!!???!!!??????

Ne da bi poznal razloge za policijsko akcijo predstavnik slovenskih velepodjetij obtoži policijo za neprimerno delovanje. Skratka, kriminalisti se z zakonom predpisanimi postopki ne smejo lotiti podjetniških polbogov!?? Zidarja et consortes se mora obravnavati po posebnih postopkih, ki so nad zakoni, ki veljajo za preostale državljane.

Res šokanten lik predsednika GZS, ki dojema Slovenijo kot fevdalno urejeno državo s privilegiranim razredom finančne aristokracije.

Toda tudi osrednji časnik Delo je takoj po aretacijah objavil uvodnik, ki osporava profesionalno akcijo kriminalistov, saj aretacije pripiše navodilu premiera Janeza Janše, ki da je ukazal boj proti tajkunom. In zaključi v maniri ekvidistance, da bo moral Janša dokazati, da ta primer ni zgolj spektakel podoben Putinovemu, ki je zapiral Hodorkovskega in Lebedeva.

Neverjetno, uvodničar ne priznava, da proces vodijo kriminalisti in tožilci, ki bodo na sodišču dokazovali svoj prav, ampak v maniji antijanšizma zapiše, da bo moral premier dokazovati, da ni slovenski Putin. Kot da na sodišču ne bodo dokazovali svojih obtožb tožilci, ampak premier?

Tu je sicer potrebno vzeti v bran ruskega predsednika Putina, čigar ime se na Slovenskem uporablja kot psovka v smislu, kako je kot samodržec obračunal z oligarhi. Vladimir Putin je kot premier in potem državni predsednik vodil brutalno vojno zoper Čečene; tu je njegova oblast kršila in krši osnovne človečanske pravice. Toda, da je Putin anuliral demokracijo, ker je radikalno omejil moč oligarhov in ker so tožilci dosegli zaporno kazen za Hodorkovskega?

Kdo so ti ugledni podjetniki, kot so Berezovski, Hodorkovski, Abramovič, Gusinski in tovarišija? To so možje, ki pred letom 1991 niso imeli niti limuzine, po nekaj letih Jelcinove vladavine pa so postali dolarski milijarderji. Do svojega bogastva so prišli s perfidnimi transakcijami v času, ko je večina Rusov živela v bedi, še več, ruski kritiki so izpostavljali, da je njihovo bogastvo nastalo prav na račun splošne pavperizacije. In kaj so poleg bogatenja na račun tranzicije še počeli v tistem času? Pokupili so večino časopisov, osnovali svoje teve kanale, ki so jih potem uporabljali ob vsakih volitvah, da so medijsko in propagandno podprli Jelcinov krog, ki je dopuščal in omogočal njihov razmah. Seveda tudi z globokim osebnim razlogom: kot alternativa Jelcinu je nastopal Genadij Zjuganov s svojo komunistično partijo, ki je imela v programu bolj socialno pravično družbo. Produkt dominacije oligarhov je bila grozljivo razslojena družba, v kateri so Berezovski et consortes šteli milijarde dolarjev, povprečni Rus pa je na mesec zaslužil po 65 dolarjev. Pri čemer so imeli še desetletje nazaj eni in drugi približno enako imovino.

To je bila dediščina, ki jo je Jelcin prepustil nasledniku Putinu. Ta moderni polkovnik KGB-ja osnoval svojo moč na policiji, vojski in državnem aparatu, s svojimi potezami močnega in vplivnega svetovnega vladarja je osvojil ruska srca, tako da pomoči oligarhov sploh ni potreboval. Še več, njegov obračun z oligarhi velja med Rusi kot izjemno državotvorno dejanje: Kaj ne bi: zaslužke in moč oligarhov, ki pod Jelcinom niso plačevali davkov, je radikalno stanjšal, kar je navsezadnje rezultiralo tudi v povprečnih plačah: leta 2007 so znašale 540 dolarjev.

Facta bruta, slovenska naivnost pa svoja vedenja črpa iz jokajočih dokumentarnih filmov o Putinovemu terorju nad oligarhi, ki jih na zahodu financirajo ti isti oligarhi.

Vendar se je donedavna zdelo, da je Slovenija izjema med ex-komunističnimi državami, da v njej ni oligarhov ali tajkunov, ki bi si pridobili nesramno veliko bogastvo na račun tranzicije. Medtem ko so v Rusiji banke in velike korporacije že v prvi polovici devetdesetih postajale lastnik medijev in s tem določale vsebine in fokuse pisanj, je ta proces dosegel Slovenijo z desetletno zamudo. Da je velika Pivovarna Laško izključni lastnik največjega slovenskega časnika, in to v časih, ko se dogaja njen paraprevzem, ko obvladuje levji delež trgovine, je absolutna anomalija oziroma je posledica premišljene strategije.

In aktualni proces v Sloveniji je razvita faza perfidne privatizacije, ko se bogastvo začenja kopičiti v rokah peščice.

Ko so torej kriminalisti začeli veliko akcijo zoper gradbeniške polbogove, je del medijev sprožil komentarje o putinizmu Janše, ali pa o Janševi kopiji Sanaderjevih protitajkunskih akcij na Hrvaškem, ki so hrvaškemu premieru omogočile ponovni mandat.

Nihče pa ni potegnil paralel z akcijami tožilca Antonija Di Pietra, ki je obračunaval z italijanskimi koruptivnimi podjetniki in z Berlusconijem, ali pa z zadevo Bernarda Tapieja, Mitterandovega ministra, lastnika nogometnega kluba Olimpique in številnih podjetij, ki so ga kriminalisti aretirali konec devetdesetih in je bil zaradi korupcije obsojen na zaporno kazen. Tapie, ena najbolj popularnih osebnosti, ljubljenec levičarskega tiska, lastnik evropskega nogometnega prvaka, je bil detroniziran na raven zapornika.

Seveda v Italiji in Franciji medijski junaki niso bili premieri, ampak tožilci, ki so hladno in profesionalno segli po nedotakljivih.

Bolj kot špekulacije, zakaj so kriminalisti v akciji šele v zadnjem letu vlade, se postavlja vprašanje, zakaj kriminalistična policija ni v velikih finančno-tranzicijskih rabotah posredovala že kdaj prej, pod Drnovškovo in Ropovo vlado. Trda realnost je pač ta, da so bili kriminalisti brezzobi tiger. Tako so policijski ministri a la Bohinc celo po televiziji tarnali, kako jim najboljši kader beži, kako so plače premajhne. Ali ni odgovornost vlade, da napravi močne institucije iz tožilstva, kriminalistov, urada za varstvo konkurence, finančne policije etc? Če se je to primerilo pod vodstvom aktualne vlade, je nenazadnje vseeno, če je k temu pripomogla Janševa želja, da bi zmagal tudi na naslednjih volitvah. Saj to je najbolj legitimna in imanentna želja vsakega politika!

Če torej kriminalisti in tožilci zbirajo dokaze in vodijo akcije proti podjetniški korupciji, je povsem irelevantno, če se tega veseli tudi premier. V suvereni družbi ljudje gledajo na družbena dejanja, takšna kot so, in ne s stališča, ali to koristi ali škodi Janezu Janši?