Ta vlada je priložnost

Nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, minister brez resorja in šef vladne službe za zakonodajo, je uvodne odmevne poteze Bajukove vlade upravičil z zdaj že antologijskima utemeljiloma: 1. to je počela tudi prejšnja vlada; 2. zakon resda zahteva razpis, a razpis bi bil le za naivne, saj bi vlada tako in tako imenovala osebo po svojem okusu. Argumenta nista kaj prida, a vseeno zaslužita pozornost: trditev v prvem je namreč resnična, hipoteza v drugem pa verjetna. Zares pomembno vprašanje je zato tole: v kakšnih okoliščinah se lahko izvršna oblast vede kot despot? Pomemben del odgovora je med vrsticami dal Bajukov tiskovni predstavnik: vlada si ne želi, da bi bila občila provladna, je rekel, a tudi noče, da bi bila proti vladi; vlada hoče objektivno in vsestransko informiranost javnosti, "da se bodo njeni državljani čim laže opredeljevali oziroma odločali". Sedanja vladna garnitura si torej politično, celo javno življenje predstavlja po vzorcu nogometne tekme: vlada in opozicija igrata, državljani (bržkone tudi državljanke) pa naj bi navijali. Politika naj bi bila po tej predstavi še celo preprostejša kakor nogomet: medtem ko pri nogometu navijači prinašajo denar, denar dobre igralce, in šele dobri igralci zagotavljajo dobro igro in morebitne uspehe - se v politiki navijaški glasovi kar neposredno prevajajo v volilne glasove, ti pa v politično moč. Medtem ko pri nogometu navsezadnje odloča dobra igra - je v politiki, vsaj v politiki te vrste, zadosti navijaška strast.

A vladina hajka je pravzaprav odveč. Še bolj paradoksno: vladina hajka je možna prav zato, ker ni potrebna. Vlada ne grozi občilom zato, ker bi bila preveč neodvisna: lahko jim grozi prav zato, ker so odvisna. Ali z drugimi besedami: če bi si občila v preteklosti pridobila neodvisnost, jim nobena vlada ne bi mogla groziti. Za neodvisnost pa ni zadosti, da ne trobiš v vladni ali siceršnji strankarski rog. Neodvisnost je zlasti neodvisnost mišljenja. Neodvisnost zato zahteva sposobnost, da misliš in pišeš, govoriš še o čem drugem kakor o tistem, kar servirajo vlada in stranke. Odvisnost tukajšnjih občil je zlasti v tem, da niso sposobna seči čez obzorje strankarske politike. In ker niso sposobna seči čez meje strankarske politike, jih lahko stranke lovijo z abotnimi zahtevami, da naj bi bila "izbalansirana", da naj o enih pišejo prav toliko kolikor o drugih ipd. Neodvisnost nikakor ne more biti ekvidistanca. Naj hlapec tudi služi vsem gospodom, ki kolovratijo naokoli, je še zmerom sluga.

Če bi bila občila sposobna postaviti javni horizont, v katerem bi bile državno-strankarske debate le eno izmed področij, potem bi bila neodvisna - in varna. A kaj takega jim za zdaj ni uspelo. Česar ne vidijo stranke, česar ne vidi vlada - tega tudi za občila ni. Ali skorajda ni. Na primer: o sodnem procesu proti francoskemu kmečkemu sindikalnemu voditelju Joseju Boveju, obtoženemu, da je lani v mestecu Millau z devetimi tovariši razdejal gradbišče restavracije McDonald's, je "Delo" poročalo le enkrat; naslov je bil "Asteriks zganja cirkus". Izraz "cirkus" se je v poročilu še dvakrat ponovil - s podrobnejšim pojasnilom, da so ob sojenju v Millauju manifestanti priredili "spektakel, ki spominja na lanski cirkus v Seattlu". Za primerjavo: pariški "Le Monde", eden najresnejših dnevnikov na svetu, je o procesu začel pisati že 23. junija in mu je do 3. julija posvetil: štiri celostranske tematske bloke, komentar in vodilni članek na naslovnici. V tem času je bil Bove trikrat na naslovni strani. Še zgovorna podrobnost: "Delo" je poročalo, da je bilo v Millauju 30.000 manifestantov; po "Le Mondu" jih je bilo 47.000.

Če se tukajšnja vlada v vseh svojih možnih različicah pretvarja, da protisistemskih gibanj ni, to še ne pomeni, da naj bi morala tukajšnja občila javnosti prikrivati temeljna vprašanja našega časa. S tem samo znižujejo intelektualno raven in zahtevnost javnosti - in posredno podpirajo nezahtevne populistične politike, denimo, tiste vrste, kakršna je trenutno na oblasti. A javnost, ki jo konfekcionirajo javna občila, ne zgublja samo stika s temeljnimi dilemami sodobnega sveta - izolira se tudi od tukajšnjih zgodovinskih potencialov. Ob sprejemanju zakonov o "drogah" je bilo očitno, da občila niso mogla razumeti, zakaj je bila takrat zamujena redka priložnost, da se področje uredi na ravni tukajšnjih strokovnih zmožnosti in dosedanjih praks - skratka, na ravni civilizacijskega problema samega. Podobno zadrego je bilo opaziti ob sporu med Društvom za kulturo in teorijo handicapa in nacionalno invalidsko fundacijo okoli projekta samostojnega življenja.

Občila imajo zdaj enkratno priložnost, da se iz čisto samoljubnih razlogov emancipirajo od strankarske politike. Zdi se, da bi bilo le tako mogoče ustaviti počasno, a zanesljivo polzenje navzdol. Če namreč neodvisnost ne pomeni ekvidistance, potem tudi iz načela, da imajo vsa mnenja enako pravico, da se javno izrazijo, ni mogoče izpeljati sklepa, da naj bi bila vsa mnenja enako dobra. Preprostosti trenutne vlade moramo priznati vsaj to zaslugo, da je izrekla tiho vodilo prenekatere dosedanje medijske prakse: da naj bi namreč svoboda izražanja mnenj pomenila prepoved kritike mnenj. Narobe: svoboda izražanja je pogoj za kritiko.

V javnosti, ki je ne bi omejevale strankarske planke, bi lahko stranka ali vlada kršila zakon samo enkrat. Pa tudi razpisi ne bi bili samo za naivneže. Tisti pa, ki se ta čas sklicujejo na "strokovnost", naj premislijo tole: bolj ko bodo strokovnost prakticirali, manj se jim bo treba nanjo sklicevati.