Politična (ne)pristranskost medijev

Povoda za naslovno temo, o kateri sem v tej kolumni nekajkrat že pisal (pretežno v zvezi s političnim 'navijanjem' na javni TV), sta dva: napovedana druga obravnava zakona o medijih in seveda bližajoče se volitve.

V predlogu novega zakona o medijih o tej temi ni nobenih določb. Normalno, pravilno? Da in ne. Da, kolikor se zakon nanaša na tiskane medije. Tiskani mediji si sami določajo svoje mesto v političnem spektru: lahko so levo, desno, sredinsko, provladno, opozicijsko, lahko tudi ozko strankarsko orientirani. Država zasebnim lastnikom tiskanih medijev ne more predpisovati, kako naj njihovi časopisi pišejo. Pri nas se marsikdaj pozablja ali niti ne ve, da znamenita svoboda tiska sploh ni svoboda za novinarje in druge pišoče. Ne, to je povsem "kapitalistično" zasnovana ustavna pravica: lahko tiskaš, kar hočeš - če imaš denar za to. Le jugoslovanski socializem je tu nekaj eksperimentiral z ustavno pravico vsakogar do objave "mnenja, pomembnega za javnost" - no, bolj blefiral kot res eksperimentiral. Oblast se je rada bahala z lepo zvenečimi pravicami v ustavi, čisto zares pa vsaj s to pravico ni mislila - dokler se ni leta 1984 zgodila tista znana "pomota v sistemu", ko je Vrhovno sodišče RS ukazalo Delu objavo moje "Konkretne kritike trojnega funkcionarja". Samo še Bogdanu Novaku sem isto leto še lahko pomagal do podobnega uspeha nasproti Nedeljskemu dnevniku - potem je bilo pa tudi te navidezne 'idile' kmalu konec, pa jugoslovanskega socializma tudi, kmalu za tem.

Vrnimo se v današnji čas. Če izvzamemo zakrneli ostanek nekdanje pravice do objavljanja za javnost pomembnih mnenj v podobi današnje ustavne pravice do odgovora (namreč v javnem interesu - kar ni isto kot pravica do "popravka" zaradi osebne prizadetosti), zdaj tudi pri nas velja "samo še" svoboda tiska. Svoboda tiskati - če imaš kje in s čim. Sodobna država v to svobodo lahko posega le na tri načine. Prvič, kadar zaradi varstva človekove pravice do časti, zasebnosti itd. s svojim sodnim mehanizmom prisili medij, da objavi odgovor prizadetega (ali "popravek", kot se to pri nas napačno in zavajajoče imenuje). Drugič, z zakonskim preprečevanjem prevelike koncentracije lastništva medijev v rokah 'medijskih magnatov'. In tretjič - z zagotavljanjem pluralnost ponudbe (ker je ta izrednega pomena za demokracijo) s finančnim podpiranjem finančno šibkih, a politično relevantnih segmentov družbe oziroma njihovih medijev. Zakaj to zadnje doslej pri nas ni uspelo, presega domet tega zapisa.

Kaj pa politično nepristranski ali "neodvisni" časopisi, ki se za to pozicijo odločijo sami? Takih je v svetu vse več, toda to je njihova svobodna odločitev, ne zakonska obveznost. Da bi pa to svojo pozicijo utrjevali in jo naredili v očeh bralcev za čimbolj verodostojno, je tudi vse več držav, kjer lastniki in uredništva prostovoljno ustanavljajo tiskovne svete in podobne organe ter se vnaprej zavežejo, da bodo objavljali razsodbe takih organov v spornih primerih, ko bodo npr. bralci protestirali bodisi zaradi osebne prizadetosti bodisi zaradi siceršnjega pristranskega, neobjektivnega ali drugače nekorektnega pisanja. To "samoregulacijo" tudi pri nas propagirajo zlasti dr. Sandra Bašić-Hrvatin, Simona Zatler, časopis Medijska preža in drugi - potrebna bi bila močnejša javna podpora tem prizadevanjem.

V zakonu pa manjka dvoje: da politične nepristranskosti ne zahteva od radia in televizije (vsaj javnih, kot prav vsa Evropa, ali celo zasebnih, kot večji del Evrope), in pa, da je nasproti vsem medijem, tiskanim in elektronskim, naša država "prespala" razvoj zadnjih desetletij v sodobnem svetu, ki je klasično svobodo tiska kot svobodo lastnikov medijev vendarle bistveno dopolnil tudi s t.i. notranjo svobodo tiska ali z zagotavljanjem določene stopnje avtonomije novinarjev in uredništev nasproti lastnikom medijev. Predlog novega medijskega zakona je tu šel celo več korakov nazaj od doslej zakonsko že zagotovljenih pravic novinarjev in uredništev. Za Društvo novinarjev Slovenije sem pripravil kar 16 amandmajev, ki naj to vsaj deloma popravijo. Vložil jih je poslanec Battelli - in kmalu bomo lahko videli, kakšna bo njihova usoda.

Da naš zakon od elektronskih medijev ne zahteva politične nepristranskosti (še specialni zakon o RTVS ne - ta vsebuje le dve čudni določbi o prepovedi politične in verske propagande) je pač eden od znakov za to, koliko pri nas politiki (in žal tudi novinarji niso dosti boljši) sploh vedo o teh rečeh. Pohvalno je seveda (zasluga Lipuščka!), da si je javna RTV sama predpisala "poklicna merila in načela", ki zajemajo tudi to komponento (in ki niso le merila "novinarske etike", kot jih nelogično imenujejo, ampak službeno zavezujoča merila), čeprav je prvi tovrstni "kodeks" seveda še pomanjkljiv in bolj plod tujih kot domačih izkušenj in znanja. Upajmo, da bodo novinarji te norme čimprej privzeli za svoje, jih "ponotranjili" - in da opozarjanja na z njimi neskladno ravnanje ne bodo jemali za nezaželeno poseganje v njihovo avtonomijo.

Poskusimo takoj - saj le konkretna kritika lahko kaj zaleže: v zadnjih dneh je naša TVS v poročanju o bližajočih se volitvah nekajkrat zaporedoma in zelo poudarjeno označila te volitve kot take, "v katerih ne bomo volili posameznikov, ampak stranke". Oznaka ni neresnična, toda novinar(ka) bi se moral(a) zavedati (in domnevam, da tudi se zaveda), da prav s takimi besedami ena od strank izraža kritiko sedaj ustavno določenega volilnega sistema. Z odmevnim, ne slučajnim ponavljanjem takih besed s TV-ekrana - in to iz ust novinarja, ki naj bi se izogibal tudi taki "prikriti" propagandi enih političnih stališč nasproti drugim - po mojem mnenju TVS krši svojo politično nevtralnost. "Mar ni res, kar sem povedala?", se utegne braniti prizadeta. Je res, toda resnica je mnogoplastna, nima le ene dimenzije. S tem, ko izbereš in (pretirano) poudariš le eno, si problem že komentiral, ne le objektivno in nepristransko poročal o njem. Da niti ne govorim podrobneje o tem, kako je pa v enem od teh prispevkov temu uvodnemu poudarku (da bomo volili stranke, ne posameznikov) potem brez zadrege sledila trditev, da bodo v tem sistemu spet lahko izvoljeni posamezniki, ki bodo dobili mnogo manj glasov kot drugi. Kako neki, če v tem sistemu za posameznike sploh ne glasuješ, le za stranke?? Kritiko volilnega sistema naj izrekajo kritiki sami, istočasno pa morajo dobiti besedo tudi zagovorniki - ne pa, da se javna TV namesto v vlogo objektivnega obveščevalca javnosti dejansko postavlja v vlogo propagatorja enega od več nasprotujočih si pogledov na volilni sistem.

povezava