Davki in dobrodelnost

Od kod prihaja ta naslov brez očitnega aktualnega političnega naboja? Pravzaprav me je silno imelo, da bi tudi sam kaj tehtnega napletel o Avnoju, kar dandanašnji počne skoraj vsak, ki ima pet minut časa za javno pisanje ali govorjenje. Pa sem se premagal ... in kar všeč sem si postal, ker sem se vsaj enkrat uspel odpovedati šolmošterskim nagonom po razlaganju osnovnih fizikalnih zakonov v sodobni preobleki, kot je na primer tale: "Hišica se prav lahko podre, če izbiješ preveč opek, pa naj bodo opeke še tako zoprno rdeče barve." Tudi željo, da bi z nekimi ljudmi, ki jih že v najlepših moških letih očitno daje skleroza, dobrohotno ponavljal osnovnošolske lekcije zgodovine (o Bazovici, na primer), sem v kali zatrl in se odločil ubogati, da "rajši rečemo kakšno o davkih". Edino "dobrodelnost" se je kot asociacija na odnos naše spretne diplomacije do Avstrijcev še priplazila zraven, pa je bil naslov pripravljen.

Preden me kdo oklofuta z očitkom, da sem od tej temi že pisal, se rajši sam izpovem. Res je, kakih dvajset kolumen nazaj sem razmišljal o "ekonomiki dobrodelnosti". Ugotovitev, da se ni od takrat prav nič spremenilo, in drobno (naivno) upanje, da je še čas, da se v spremembah davčne zakonodaje nekatere stvari postavijo na pravo mesto, sta me navedla na misel, da bi spet malo navijal za makro-racionalno spodbujanje darežljivosti slovenskih davkoplačevalcev.

Mejo med resnično dobrodelnostjo in sistematičnim, skrbno načrtovanim kupovanjem "duševnega miru", "odpustkov" takšne in drugačne vrste, lojalnosti prejemnikov ali kakšno drugo na racionalni podlagi temelječo aktivnostjo je težko potegniti še tam, kjer je na prvi pogled prehod jasno začrtan in smo se celo z zakonodajo potrudili, da bi uvedli ustrezno razlikovanje, denimo med donatorstvom in sponzoriranjem. (Nekateri ljudje imajo težavo že z besedo "odpustki", saj z njo vsevprek opletajo tudi v primeru odloženih dolgov, zato seveda obvladanje terminologije ni nepomembno.)

Dobrodelnost - če to je - nedvomno osreči tako tistega, ki prejema, kot onega, ki daje. Ekonomistu pa se ob tem odpira vprašanje, ali ni morda smiselno razmišljati še nekoliko splošneje: kako stimulirati dobrodelnost, da bo poleg moralnih "plusov" pri darovalcih in izboljšanja materialnega položaja prejemnikov zagotavljala tudi približevanje širše (družbeno, makroekonomsko, ...) postavljenim ciljem. Za primer vzemimo znani predlog gospoda Rudija Brica, da bi vsako leto namenili 20 milijonov dolarjev za štipendiranje Slovencev na petnajstih ali dvajsetih najboljših univerzah na svetu. To dejansko ni veliko denarja, dobrih 10 dolarjev na Slovenca. Ljudje iz "javnega sektorja" so bili ob tem precej skeptični glede možnosti, da bi država lahko sistemsko realizirala takšen predlog. Najbrž imajo kar prav. Kaj pa takole: strinjam se s predlogom gospoda Brica in sem pripravljen prispevati svojih 10 dolarjev, pa še za ožjo žlahto bi z veseljem priložil ... če mi bo prišla država kakšni dve petini poti nasproti in mi znesek v celoti (!) odbila od dohodninske osnove. (Prosim, ne omenjajte mi "že dosedanje vključenosti v 3 % od davčne osnove", ker mi pride pena na usta!) Bi potem šlo? V Sloveniji je kar precej ljudi, ki bi lahko prispevali ne samo za svoje sorodnike, kot ponujam sam, ampak za celo vas. Med njimi je dosti takih, ki bi pri predlagani različici to tudi radi storili ... pa malo onih, ki bi uživali v tem, da je treba v bistvu tudi od denarja za takšna darila - ki v bistvu z makroekonomskega vidika pomenijo eno najdonosnej-ših investicij! - najprej odvaliti državi davek od dobička pravnih oseb, pa dohodnino, pa ... Živa muka.

Gotovo se bo našel kdo, ki mi bo hitro odgovoril, da ne razumem fiskalnega sistema in jav-nih financ nasploh, da se takšne stvari v urejeni državi rešujejo sistemsko in da lahko tovrstne akcije naredijo sistem tokov in alokacijo sredstev zelo nepregledna. Čisto mogoče, da je to načelno povsem res. Zlasti v urejeni državi. Sam pa po svoji hibridni matematično-ekonom-ski stroki verjamem predvsem v resen model, s katerim bi preizkusili makroekonomske učinke povečanih (lahko po namenih ali stopnjah tudi bistveno bolj selektivnih kot do sedaj) davčnih olajšav iz naslova različnih dobrodelnih prispevkov, še preden se bomo lotili večjih sprememb zakonodaje.

Ob tem se mi odpira še na eno vprašanje: Kako je z deležem "reprodukcijske potrošnje" v različnih dobrodelnih združbah? Klasičen primer vprašljive tehnike (ne vsebine!) dela so različni "dobrodelni plesi", kjer je delež dejansko pridobljenih sredstev za doseganje njihovega osnovnega namena bistveno premajhen v primerjavi z "bruto prometom". Če bi elektrarna zase porabila tolikšen odstotek pridobljene energije, bi jo že zdavnaj zaprli. Sem zelo proti pavšalnim trditvam, da gre samo za "hohštaplerijo", razkazovanje in lažno dobrodelnost, je pa na drugi strani res, da se nekatere dobrodelne akcije s slabim končnim izkoristkom kar same dajejo v zobe nasprotnikom. Končno bomo morali tudi pri nas spoznati, da sta ekonomika in organizacija v neprofitnem sektorju enako pomembni kot pri profitnih dejavnostih. Nekateri so to sicer že spoznali, pa se jim je pri tem nesrečno izgubil tisti "ne" iz "neprofiten", ampak to je zgodba za kdaj drugič. Vsekakor pa se moramo zavedati, da so izhodišče za "urejeno dobrodelnost" čisti računi kot osnova za zaupanje darovalcev. Slovensko ljudstvo je pač takšno, da je po naravi nezaupljivo in tudi malo zamerljivo, če ga kdo ogoljufa.