Jože Andrej Čibej

 |  Mladina 41  | 

Življenje je kakor škatla bonbonov

Nasploh se zdi, da je stopnja tolerantnosti vendarle nekaj večja kot dosedaj

© Tomo Lavrič

Morda bi človek res moral biti nekoliko omejen (ali "omejen", če pustimo prostor za dejstvo, da je "normalnost" zelo zmuzljiv pojem), da bi razumel vse, kar se dogaja. Kdo bi, denimo, vedel, koliko povsem običajnih stavkov bom moral črtati iz svojega repertoarja, če bo šlo v smer, ki so jo nakazale žrtve tatinskih posegov v intelektualno lastnino znamenitega in sedaj inkriminiranega "Slovenija gre naprej"? Kakor sem se po eni strani vedno zavzemal za zaščito avtorskih pravic in bil pretirano dosleden pri skrbi, da nisem nepooblaščeno stopal po tujih vrtičkih, pa se mi zdi, da smo zdaj prišli do roba pametnega (in malo čez). Gre za prepričanje "avtorjev", da je že vsaka floskula "intelektualni donesek", ki zasluži zaščito (in ki naj služi denar), še bolj pa za neodgovornost tistih, ki jim to pravico tudi formalno priznavajo. Res me zanima, kdo bo prvi tržil notorično bedastočo "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" in kdaj bom lahko na televiziji občudoval sveto jezo gromovnika, ki bo javno zahteval delež od prodanih vstopnic na športnih in drugih prireditvah, kjer se neodmensko dogajajo takšne manifestacije črednega refleksa in ljudstvo tako masovno tepta njegovo intelektualno lastnino ...

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jože Andrej Čibej

 |  Mladina 41  | 

© Tomo Lavrič

Morda bi človek res moral biti nekoliko omejen (ali "omejen", če pustimo prostor za dejstvo, da je "normalnost" zelo zmuzljiv pojem), da bi razumel vse, kar se dogaja. Kdo bi, denimo, vedel, koliko povsem običajnih stavkov bom moral črtati iz svojega repertoarja, če bo šlo v smer, ki so jo nakazale žrtve tatinskih posegov v intelektualno lastnino znamenitega in sedaj inkriminiranega "Slovenija gre naprej"? Kakor sem se po eni strani vedno zavzemal za zaščito avtorskih pravic in bil pretirano dosleden pri skrbi, da nisem nepooblaščeno stopal po tujih vrtičkih, pa se mi zdi, da smo zdaj prišli do roba pametnega (in malo čez). Gre za prepričanje "avtorjev", da je že vsaka floskula "intelektualni donesek", ki zasluži zaščito (in ki naj služi denar), še bolj pa za neodgovornost tistih, ki jim to pravico tudi formalno priznavajo. Res me zanima, kdo bo prvi tržil notorično bedastočo "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" in kdaj bom lahko na televiziji občudoval sveto jezo gromovnika, ki bo javno zahteval delež od prodanih vstopnic na športnih in drugih prireditvah, kjer se neodmensko dogajajo takšne manifestacije črednega refleksa in ljudstvo tako masovno tepta njegovo intelektualno lastnino ...

Po drugi plati pa ... podoba ljubko razburjenega brata Marjana med delanjem duhovnega samomora (intelektualnega pač pri najboljši volji ne morem zapisati) je eden zanimivejših prebliskov v sivini in relativni predvidljivosti predvolilnega obdobja. Pri tem ne zanikam dejstva, da so nekatera televizijska soočenja nasploh čisto zanimiva, še posebej takrat, ko človeka bolj kot vsebina očitkov spravi v smeh dejstvo, kdo komu kaj očita. Kljub petindvajsetletnim pedagoškim izkušnjam sem moral - z nekaj zavisti, saj sem Slovenec, čeprav ne skačem - priznati, da bi težko primerjal svojo pedagoško žilico s tistim naravnim talentom, ki ga je izkazal gospod Peče, ko je ministru Janši razložil malo teorijo konstruktivnosti, katere pomanjkanje da je njegov poglavitni problem. Če je bralec pričakoval, da bom za "njegov" zapisal "namreč Janšev", se je pač zmotil ... V tem je ravno poanta, da se z vsebino sicer povsem strinjam, zabavam pa se (tudi) ob starem slovenskem reku, da "lonec ponvi očita, kako je sajasta", pa čeprav morda negativistične pristope laže oprostimo stranki, ki brca in čofota nekje ob robu štirih odstotkov parlamentarnega pristana, kot pa komu drugemu.

Nasploh se zdi, da je stopnja tolerantnosti vendarle nekaj večja kot dosedaj, vsaj pod površino verbalnih spopadov "vsak na vsakega", kjer si stranke vehementno dokazujejo, kako so "odprte" (karkoli že to pomeni, vse tja do cervikalnih asociacij na "rojstvo nove demokracije") in kako so vsi drugi dokazano "težavni partnerji" v potencialnih povolilnih koalicijah. To v bistvu zbuja lažni občutek, da so vse karte že premešane in razdeljene, da so zmagovalci določeni in da se nima smisla posebej angažirati pri prepričevanju še neprepričanih. Različna merjenja ljudske volje in napovedi delitve volilnih glasov to trnuljčkasto razpoloženje samo še podkrepijo. V skorajda nežnem otipavanju prihaja - kot pravi ljudski glas - celo do tega, da politični nasprotniki tolažijo drug drugega. Ko je eden od visokih funkcionarjev Bajukove vlade potožil, kako grdo da ga vsi preganjajo, je menda prvi stopil k njemu njegov odžagani predhodnik s hvastjevskim razumevanjem njegovih težav: "Kar potrpite, saj ne bo dolgo trajalo ..."

Na volitvah je načelno še vedno mogoče skoraj vse ... razen tega, da bi vse stranke dobile tolikšen odstotek glasov, kot so si ga vnaprej nasanjale in tudi pogumno izpovedale. To bi lahko bila ena od kvarnih posledic procentnega računa, kakršnega so neuko ljudstvo učili nekdanji ustavni sodniki ob nesrečnem referendumu. Ob vseh akrobacijah s procentnim računom pa ima - vsaj za večino ljudi - celota še vedno samo 100 tozadevnih koščkov in ne 115 ali 120, kolikor znaša vsota napovedanih deležev glasov. Ljubitelji proračunske aritmetike bi seveda hitro našli rešitev v "linearnem krčenju" in ohranjanju razmerij, bojim pa se, da bo zgodba nekoliko drugačna. Naj bodo poslanci naši, vaši ali njihovi - predlagam, da prisežejo na ZKP, še preden stopijo v parlament. Kratica je sicer lahko nevarna, zato (zlasti pravnikom) v poduk naslednje: z njo označujemo "zdravo kmečko pamet" in ne tisto, kar ste morda imeli v mislih ... akoravno tudi te vrste branje poslancem sploh ne bi škodilo, imuniteta gor ali dol.

Sicer pa v času "tičanja v malih možganih" intenzivneje razmišljam o psihologiji in sorodnih mehkih vedah. O telepatiji imam sicer svoje mnenje že iz osnovne šole; diplomat bi najbrž izjavil, da je "ne moremo niti zanikati niti potrditi", jaz pa natančno vem, da je mučenec pred tablo od vseh neumnosti najpogosteje zinil natanko tiso, ki se je pletla v moji glavi. Te vrste "transfer neumnosti" je potem lahko nadomestna razlaga za "klonirano obnašanje". Da ponavljaš "modre" misli velikega vodje, zadošča, da se občasno telepatsko priključiš. Mnogim to odlično uspeva, zlasti reakcije nekaterih strankarskih sub-prvakov ob omembi dnevnika Delo so naravnost alegorična podoba monolitnega načela o enem duhu v več telesih. Tudi to je seveda samo eden od načinov, kako dokazati, da je človek "naš".

Iz spominov kritičnih, toda objektivnih opazovalcev "strukturnih premikov" po koncu II. svetovne vojne lahko kot vodilni motiv, takorekoč kot neko "prvinsko žalost", razberemo razočaranje nad dejstvom, da je lahko prav vsak omejenec, ki je bil dovolj "naš", postal karkoli. Nekateri so vedno znova "naši", pa čeprav na povsem različnih straneh, kdor je pridigal SLO, se bo tudi verouka privadil. Zanimivo bo opazovati premike po volitvah.