Ko šefi umolknejo

Vem, da to nikogar ne zanima, pa vendarle: zame je bil oktobrski prevrat v Beogradu velik dogodek. Kljub vedenju, da bodo odločilni udarci tisti, ki srbskemu režimu sploh še niso bili zadani, mi je odleglo, ko so se v osrednjem televizijskem dnevniku novinarji pri svojem poročanju v zvezi z dogajanjem v državi začeli sklicevati na Reuters in druge tiskovne agencije: to, da so pred kamere lahko spet sedli profesionalci, je v tistih frenetičnih urah, ko ni nihče vedel, ali se bo kaki beograjski generalski kliki znova utrgalo ali ne, dajalo vedeti, da se glavni in odgovorni uredniki namesto z neposlušnimi drugimi ukvarjajo sami s sabo. Tisti, ki še zmeraj verjamejo, da so mediji ključna postavka pri ohranitvi oblasti, najbrž niso posebej uživali ob pogledu na množico, ki je v državi, kjer so bili mediji pod popolno kontrolo oblasti, jurišali na poslopje naše nekdanje zvezne skupščine. Realnost, pred katero je nacionalna televizija, ta misteriozen podaljšek naših čedalje bolj mračnih čutil, celo desetletko zatiskala oči sebi in še zlasti drugim, je v ognju in dimu prihrumela na glavna vrata in terjala soočenje. Nič ni pomagalo, da so režimske televizije in časopisi ljudem pošiljali v male možgane povsem jasne signale, da je Koštunica skupaj z vso opozicijo vred plačanec Cie in agent imperialističnih sil, ki bi rade podjarmile svobodoljubno Srbijo. Lepe slike Miloševićeve obnove domovine, ki so jo zbombardirali Nato zlikovci, so koga, ki ne mara bomb in zaklonišč, še morda ganile, ampak na koncu se je vendarle zdelo, da Milošević za to, da bi Srbi ostali nebeški narod, zahteva od človeka preveč. In ko takole v oktobru potegne košava in te opomni, da ti predstoji še ena zima z mrzlimi radiatorji v stanovanju, se televiziji in vsem njenim navkljub naučiš razlikovati med resnico in lažjo. Ne slepimo se: Milošević ni volitev izgubil, ker je izgubil vse velikosrbske vojne. Milošević je volitve izgubil, ker je od vseh njegovih TV zmag premalo ljudi imelo koristi. Če komu, potem je to jasno vladajoči evropski politiki: ker se demokracija plača in splača, je pohitela z odpravo sankcij in zajetno denarno pomočjo.

Kako bo z mediji v prihodnje, ko se bo konstituirala nova oblast, bomo videli. Zdaj, ko jih nima kdo nadzorovati, ker so se stari manipulatorji potuhnili, novi pa še niso prav zajeli sape, ne delujejo prav nič nebogljeno in izgubljeno. Še en dokaz torej, da oblast lahko stori veliko več za medije, če jih pusti pri miru, kot pa mediji za oblast. Milošević je pač poslednji politik na tem koncu sveta, ki bi svoj volilni poraz lahko naprtil sovražno razpoloženim medijem. Se da iz te demodirane despotske zgodbe, v kateri je bilo vseskozi jasno, kdo je kdo, kdo človek in kdo človeški izmeček, potegniti kak nauk tudi za našo vsakdanjo politično rabo? Tisti, ki se jim zdi to vprašanje preveč ošabno, ker je Srbija s svojimi problemi od Slovenije oddaljena nekaj svetlobnih let in so torej vsakršne primerjave med njima deplasirane, se motijo. Pred dnevi je namreč vodja najnovejšega projekta Problematizacija javnomnejskih anket, ki ga financira vlad urad za informiranje, svoje - recimo - raziskovalno delo utemeljil z dejstvom, da imajo dominantni slovenski mediji sistemsko napako, saj so enostransko politično usmerjeni in kot takšni "podobni srbskim medijem". Celo v primeru, ko se nam zdi ta ocena pretirana ali izrečena zgolj v kontekstu predvolilnega boja, bi od utemeljiteljev projekta, za katerega troši vlada denar davkoplačevalcev, vendarle pričakovali, da se tega sindroma podobnosti lotijo tako, da najprej raziščejo sistemske pogoje za njegov nastanek. Zgolj z udrihanjem po medijih se sistemsko strukturiranega defekta pač ne da odpraviti: pod lupo bo torej treba vzeti sistem oblasti, ki proizvaja podobne učinke kot oni tam preko. Ampak za to, da bi dokazali, da je tak sistem propada vreden, najbrž ne potrebujemo posebne ekspertne skupine. Ali pač?

Občutje, ki ga je skupaj s prvimi uradnimi slovenskimi reakcijami na beograjski prevrat pustila za seboj tudi ta drobna vladna refleksija, je bilo občutje nelagodja. Medtem ko so vsi evropski politiki, ki dajo kaj nase, pihali na dušo srbski opoziciji, naj ostane enotna in vztraja pri pravilih volilne igre, je vladajoča Ljubljana mencala nekaj o dostojanstvu, s katerim naj bi zapoznela vzhodnoevropska množica prišla do živega enemu zadnjih tiranozavrov. Da v njeno zmago nihče od vladajočih v ljubljanski kotlini ni resnično verjel, lahko razumemo in v kontekstu vladavine balkanskega uma, ki ga je po spomladanskem ministrskem zaslišanju prepoznal v slovenski državi zdajšnji minister za zakonodajo, tudi pojasnimo. Dejstvo, da lahko ljudje, ki 'majo vsega dost', kljub vojaškim grožnjam, manipulacijam, izsiljevanjem in poniževanjem z enim samim volilnim zamahom opravijo več, kot vse Natove bombe, je za novopečenega podalpskega demokrata komajda dojemljivo. Ampak bolj strašljivo je, da si tega prevrata očitno nihče tukaj ni niti želel.