Politiki kot ombudsmani in ustavni sodniki

Ob predlogu za Darjo Lavtižar Bebler kot varuhinjo človekovih pravic in za dr. Cirila Ribičiča kot ustavnega sodnika je naša opozicija spet pokazala svoje pravno in politično diletantstvo. Ne s tem, da je tema dvema predlogoma ostro nasprotovala, ampak z "argumenti", ki jih je pri tem uporabljala.

Njeno lajno, da mesto ombudsmana ne sme biti odlagališče za odslužene politike, so deloma povzemali tudi nekateri medijski komentatorji - čast izjemam, zlasti odličnemu komentarju Dejana Pušenjaka v četrtkovem Delu. Vzporedno z gornjim je pri nas "za med" šla modrost, da naj bi bili za mesto ombudsmana primerni kakšni civilnodružbeni aktivisti, kot npr. predsednica Helsinškega monitorja Slovenije, jaz in podobni. Huda zmota. Naj zato javno zapišem, kako gledam na te stvari - in vnaprej kategorično odklonim morebitne "prepričevalce" k moji lastni kandidaturi (jim sploh odgovarjal ne bom). Sem namreč (pri delu) zadrt individualist, ombudsman pa mora delovati kot dober organizator, kot vodja ekipe strokovnjakov. Bizjak je bil, čeprav nepravnik, v naših zmedenih razmerah dober ombudsman - čast vsakomur, ki bo v naslednjem mandatu boljši od njega.

Ombudsman naj bi deloval korektivno in z opozarjanjem na napake zlasti znotraj državnega upravnega aparata, nasproti državni upravi - nasproti sodiščem namreč nima skoraj nikakršnih pristojnosti. Torej mora to biti človek, ki delo državne uprave res dobro pozna, po možnosti od znotraj. Biti mora tudi ugleden, umirjen človek, ki sicer "razume", kako stvari v upravi v praksi tečejo (ki o tem nima iluzij) - ko bo ocenil in rekel oziroma sporočil "tule ste šli pa predaleč", pa bo to prizadete prav zato "udarilo"

mnogo močneje in učinkoviteje, kot kakršnokoli laično "sitnarjenje" nas civilnodružbenikov, ob katerem bodo uradniški "mački", od referentov do ministrov, samo zamahnili z roko in delali po starem naprej. Seveda ombudsman ne sme biti tak bivši minister ali visok uradnik, ki je sam delal tako - prav zato je take ljudi težko najti. A oseba z visokim političnim in siceršnjim ugledom bi to vsekakor morala biti. Da take in podobne zahteve lahko izpolnijo prav politiki, je jasno. Tudi kakšen starejši sodnik, starejši parlamentarec in podobno. Po možnosti z ustreznimi upravnimi izkušnjami v mlajših letih.

Nimam seveda nič proti, če si pri nas - ob morebitnem pomanjkanju takih kandidatov - izberemo tudi kakšnega čisto drugačnega, ki pa bi ne le s svojimi izkušnjami in zaslugami, ampak tudi s svojim programom dela na tem mestu znal poslance in javnost prepričati, da mu gre zaupati. Je pri nas koga od 22 (samo)prijavljenih kandidatov sploh kdo vprašal za njegov program dela, za njegovo vizijo?

Sam sem v tem krogu pri predsednikih republike in parlamenta pisno podprl kandidaturo Neve Miklavčič Predan, ki jo je predlagal Helsinški monitor, čeprav je po gornjih kriterijih ne štejem za povsem primerno za to funkcijo. Zato sem v tem pismu podpore dodal: "Posebej dodajam le še eno misel v razmislek: glede na 'inflacijo' kandidatov in 'samokandidatov' bi bilo tako za dvig ugleda institucije varuha kot v razmerju nasproti resnim oziroma najbolj kvalificiranim kandidatom koristno najti način, kako bi - morda preko neke vrste neformalnega 'večstopenjskega' kandidacijskega postopka - dali poseben poudarek najbolj kvalificiranim kandidatom z ustreznimi referencami za odgovorno funkcijo, za katero se potegujejo. Kakorkoli bi bilo to že izvedeno, sem prepričan - ne glede na svoje slabše poznavanje drugih kandidatov in kandidatk ter njihovega dosedanjega dela - da bi bilo Nevi Miklavčič Predan treba najprej dati ustrezno družbeno priznanje (namreč za vodenje in delo Helsinškega monitorja - naknadna opomba) z javno uvrstitvijo v najožji krog najresnejših kandidatov in kandidatk, kamor sodi brez najmanjšega dvoma, nato pa seveda (po izvedenem ustreznem postopku, dodatnih konzultacijah itd.) javnosti pojasniti kriterije za končni izbor."

Nič od tega ni bilo storjeno. To, da predsednik republike zastavi svoje ime in svoj ugled za enega in edinega kandidata, ki ga predlaga, je po mojem mnenju premalo. Zakaj ne bi res opravil npr. najprej izbora nekaj najresnejših kandidatov in jih ponudil širši javnosti za nekaj časa v razmislek in komentar? Ti ljudje naj bi dobili tudi priložnost predstaviti javnosti svoj pogled na funkcijo in svoj program - morda tudi možnost, da nekaj dni proučujejo gradiva na uradu varuha in se pogovarjajo s tam delujočo ekipo. Potem bi se morda vendarle okrog posameznih imen lahko izoblikoval širši konsenz. Poslanci bi se potem ob odločanju lahko oprli še na kaj drugega kot samo na medsebojna zmerjanja v stilu "ta je vaš in zanj mi že ne bomo glasovali".

Če v taki "javni predstavitvi" dobi ustrezno podporo kandidat(ka) iz vrst vladajoče koalicije, ne vidim razloga, da ne bi tudi on(a) postal(a) varuh(inja). Res pa je, da bi bilo za tako močno vladajočo koalicijo, kot je sedanja, najbrž primerneje, če bi se za to mesto sama potrudila poiskati primerno osebo v nasprotnem političnem taboru - ali pa med politično nevtralnimi ljudmi.

Drugo diletantstvo naše politične "elite" so vehementne trditve, da dr. Ciril Ribičič kot bivši strankarski politik ne more biti primeren za ustavnega sodnika. Eden od bivših predsednikov nemškega ustavnega sodišča, še danes ugledni in aktivni dr. Ernst Benda, je na to mesto prišel tako rekoč neposredno s položaja zveznega notranjega ministra. Seveda je bil hkrati vrhunski jurist, profesor ustavnega prava. Enako kot dr. Ribičič. Edina "napaka" slednjega, ki pa sploh ni njegova, je ta, da v ustavnem sodišču ne bo imel ustreznega ali enakovrednega desnega "protiigralca". Ena od slabosti sedanje sestave našega ustavnega sodišča je namreč ta, da v tem ustavnem sodišču ni bilo sedaj niti enega specialista za ustavno pravo. Najbrž (domnevam) edinstven pojav na svetu.

Prihod dr. Ribičiča pa ublažuje še eno šibkost dosedanje sestave: manjka sodnikov, ki bi imeli neposrednejše parlamentarne in druge specifično politične izkušnje, ki so za delovanje ustavnega sodišča nujne. Takrat namreč, kadar je treba razsojati o tovrstnih sporih. Kako odsotnost tovrstnih izkušenj negativno vpliva na zanesljivost odločanja in prepričljivost argumentacije npr. v volilnih zadevah, se je pokazalo že kar v nekaj zadevah.

Res je seveda, da bi bil za uravnoteženje sestave ustavnega sodišča že tokrat primernejši kakšen kandidat z desne politično-nazorske strani - a resnega kandidata tu ni bilo. Desnico sem (enako kot levico) že vsaj od leta 1996 javno pozival, naj podpre moj predlog za volitve ustavnih sodnikov z dvotretjinsko večino, pa nikoli ni hotela. Tudi sedaj še vedno obe molčita. A čas se izteka: čez eno leto se že začne postopek zbiranja kandidatur za mesti dveh sodnikov, ki jima maja 2002 poteče mandat.