(Avto)ceste do znanja

Glede na to, da je bila prejšnja kolumna v celoti posvečena kulturi oziroma nekaterim značilnostim kulturnega odnosa do soljudi, torej najmehkejšim plastem naše duše, bo tokratna morda izzvenela nekoliko trše in bolj tehnicistično. Je že tako, da si kulturnost lahko privoščijo predvsem tisti, ki so prej uredili druge vidike bivanja. Dejstvo, da med klošarji dostikrat najdeš več kulturnosti kot med "gospodo", ne spreminja splošnega pravila, katerega korenine segajo tja do grških filozofov.

Znanost, znanje in vse, kar sodi na to področje racionalnega, je kot globalna kategorija nekako na sredini intervala, ki sega od materialnosti osnovnih preživetvenih aktivnosti do najvišjih plasti metafizike. (Bralca naj pri presoji trditve ne zmoti resnica, da za pogon enega dela metafizike še debeli denarji niso dovolj, ampak potrebujejo njeni žreci čisto konkretno hosto.) Temu primeren je tudi odnos države do nje: da čisto brez cekinov ne more delovati, ji je jasno, da bi jo spodobno financirala, ji pa spet ne gre v račun, saj da ustrezna proračunska postavka vendarle sodi v "nadstavbo" in da financer potemtakem upravičeno pričakuje, da bo pomemben del aktivnosti tekel kar brez goriva in maziva, takorekoč "na etični pogon" in iz golega veselja izvajalcev, neodvisno od tega, ali gre za ustvarjanje novih ali za posredovanja obstoječih znanj.

Homogenost pogleda slovenske politike na celotno sfero se nenazadnje kaže tudi v združevanju ustreznih ministrstev, zato bo najbrž v bodoče smiselno odmisliti še kako drugo mejo med znanostjo in izobraževanjem. O homogenosti nasploh seveda ne more biti govora. Pritožbe dekanov nekaterih tehničnih fakultet nad določili novega statuta Univerze v Ljubljani - upravičeno ali ne, o tem ne morem soditi - dokaj nežno opozarjajo na različnost pogledov že znotraj ene same institucije, sindikalne aktivnosti (zlasti SVIZ) nekoliko trše in splošneje postavljajo zgornjo mejo še možnega deleža "nematerialnih motivov" za delo bistveno širše populacije, ki pa je vendar še daleč od celote. Tisto, kar najbrž druži vse izvajalce tega področja, je občutek prizadetosti ob primerjavah s podobno zahtevnimi poklici. Cinične pripombe tipa "Pa pojdi za zdravnika!" imajo lahko racionalno osnovo samo v laikovih očeh: zgodba o mobilnosti (tudi človeškega) kapitala med panogami, ki da na daljši rok zagotavlja ustrezno ravnovesje, je model, obremenjen z nevarno hipoteko neupoštevanja časovnih odlogov, tako tipično za večino klasičnih ekonomskih modelov. Če bo v konkretnih primerih prišlo - in že prihaja! - do bega možganov v druge dejavnosti (in druge države), bo čas za preusmeritev tega toka velikostnega reda pet do deset let. Povsem dovolj za bankrot, pa ne samo izobraževanja in znanosti.

Pravijo, da novoletni čas ni primeren za takšne "tužbalice"; se pa večina ljudi strinja, da je čas (dobrih) sklepov in (nerealiziranih) namenov, pa posledično tudi vsega tistega, kar sodi na področje analize in načrtovanja. Prav rad bi sledil Heinrichu Heineju in prijateljem obljubil "novo, boljšo pesem", pa kaj, ko ostajam po sili svojih genov priklenjen na racionalno raven, ki najprej pogleda, kako je z možnostmi za izpolnitev obljube.

Seveda se tudi v žalostnih celotah najdejo bolj veseli deli. Eden takšnih je skrb države za poenostavljen in cenejši dostop do interneta in splošno uporabo elektronskega poslovanja med državljani in državo. Od dobrih namenov do realizacije je seveda dolga pot. Že na ravni strokovnjakov s področja telekomunikacij je toliko različnih pogledov, da laičnega poslušalca ali gledalca različna medijska soočanja prej zmedejo kot pomirijo, še potem, ko odmislimo trajne "ljubezenske spopade" mladih dam in najbolj vehementnih tehnikusov (Studio ob 17h, 04.01.2001), in se osredotočimo na bolj umirjena mnenja. Zato morda ne bi bilo slabo, če bi vlada intenzivneje razmišljala o programu "nacionalnega internetnega opismenjevanja". Nenazadnje je na posameznih segmentih uporabe interneta v upravi že bilo narejenega več, kot je sposoben uporabiti povprečen Slovenec. Nastajajo relativno visoke fiksni stroški, ki postanejo upravičeni, ko se z njihovo pomočjo odvije dovolj velik obseg prometa.

Poleg neznanja in/ali nezaupanja potencialnih uporabnikov je dodaten problem neusklajenost razvojnih faz v izgradnji informacijskih sistemov. Samo primer. Kaj mi koristi prijazni nagovor gospoda Koširja na spletni strani slovenske carine, ko pa najpreprostejši postopek na carinski pošti (knjiga, 80 DEM + poštnina) pomeni

a) izpis položnice (DDV + taksa, 1619 SIT);

b) stranka položnico lastnonožno odnese eno nadstropje niže,

c) poštni uslužbenec vsebino položnice takorekoč v celoti pretipka v svoj računalnik (vsaj trajalo je toliko časa, DELETE-ov nisem štel) in sprejme plačilo v gotovini;

č) stranka se vrne v 1. nadstropje (24 marmornih stopničk, prav čedno!);

d) stranka uslužbenki predloži potrdilo o vplačilu, ta pa mu izroči lastnoročno napisan "blagajniški prejemek" in po prejemu 476 SIT "posredovalnine" izroči blago (podrobnosti izpustimo).

Ob vsej prijaznosti zaposlenih, ki jim ne morem ničesar očitati, moram reči ... ljubčki, nekaj ne štima! Kot da mi nekdo na "avtocesti do znanja" nastavlja trnje, da vidi, ali sem dovolj odločen v svojih namenih ...

Pa bodi vsaj zaključek bolj vesel. Slovenci imamo končno razlog za splošno veselje: vsi se strinjamo, da sedanji trenutek sodi v tretje tisočletje. Če to (ne tretje tisočletje, ampak čudež, da obstaja zadeva, o kateri imamo lahko Slovenci ne glede na politično pripadnost enotno mnenje) ni vredno kupice najboljšega, pa res nič nočem. Na zdravje, ljudje!