Vrnitev k vegetaciji

Pisatelj Zorko Simčič je v svoji lucidni septembrski kolumni Od postmodernizma do karkolizma z ravno pravo mero ironije opozarjal na nevarnost, da bo iz umetniškega obtoka izginila vegetacija. Nekoč so umetniki upodabljali travnike, zelenjavo, sadje, v modernih časih pa vstopa po pisateljevem opažanju v ospredje - meso. Bolj zaradi "olfaktornega kakor zaradi vizualnega učinka" se mu je v tekst pretihotapil spomin na nemškega avantgardista, ki je pred nedavnim obložil stebre nekega poslopja z rezinami šunke. Pa na Francoza, ki je razstavil kos mesa in v njem vbodeno brizgalko s heroinom, naslov umetnine pa se je glasil: Meso in sreča. O slavnem Hermannu Nitschu, ki je pred dvema letoma na poletnem festivalu na Dunaju pred umetniško publiko mesaril prašiče in bike in potem risal z njihovo krvjo, Simčič sicer ni pisal, a zagotovo si s svojim krvavim umetniškim projektom, ob katerem si je marsikdo predvsem zaradi "vizualnega učinka" zaželel vrnitve k vegetaciji, zasluži posebno mesto v okviru umetniških obdelav in predelav mesa.

Da smo se mesa in krvi, človeške in živalske, prenažrli ne le v umetnosti, ampak tudi v vsakdanjem življenju, ne kažejo le balkanske vojne, ki so se definitivno obrnile k svojemu neslavnemu koncu. Zasičenost z vsem, kar ima okus po krvi in gnitju, lahko po malem odkrivamo tudi v nečem tako bizarnem, kot so vsakoletne izbire dogodkov leta. Kdor je vsaj približno spremljal medijske nabirke za najdogodke leta 2000, pač ni mogel spregledati svojevrstnega vračanja k vegetaciji. V njeno središče so ljudje postavili goro in skozi to postavitev na najboljši možni način izpričali simboliko, s katero je vsaj na ravni empirične zavesti očitno še zmeraj nabito vsako resno srečanje človeka s kamnitim višavjem. Daljnji vršaci, obdani z oblaki in množico srhljivih povesti o bogovih in ljudeh, ki so se jim skušali približati bodisi zaradi svoje objestnosti ali plemenitosti, so z vso mogočnostjo ožarili tako Toma Križnarja, ki je v afriškem višavju odkril Nube, svoje "čiste ljudi", kakor tudi Iztoka Humarja in Dava Karničarja. Celo navadni smrtniki so v sicer bednih summa summarumih leta, ki so se raztezali od kolobocije ob vzpostavljanju novega vladarja na zahodu do kolobocije ob odstavljanju starega na vzhodu, v njihovi samoti na gori prepoznavali občudovanja vredno junaštvo. Tisto "nekaj", kar na gori, tem starožitnem kraju srečevanja med nebom in zemljo, vrhom in dnom, ni dano vsakomur.

Z enako, če ne celo še z večjo silovitostjo kot ljudje, ki so "premagali goro", se je v kolektivni spomin zapisala tudi gora, ki je - recimo - premagala ljudi. Log pod Mangrtom, tista krasna vasica, ki ji je gora v svojem svetoletnem spustu z enim samim zamahom spremenila obličje, je bil v dneh, ko se je serijsko izdelovala naša skupna preteklost, nedvomno v središču pozornosti. Zaradi gore, ki je na novo vzpostavila razmerja moči in nemoči med nebom in zemljo. Med človekom in naravo, če hočete. So taki, ki so glasovali za Log, ker jih je presunila nezaustavljiva moč narave kot take. Spet druge je presunila človeška dobrota, ki je v svojem delovanju zaobjela dosti več od tistega, kar lahko pokrijemo z že tako skrepenelim pojmom medčloveške solidarnosti. Kdor je v času množičnega evropskega pobijanja krav videl vsaj nekaj od tistega, čemur so Mladinini fotografi dali naslov Reševanje krave Lizike v Logu pod Mangrtom, si je lahko zamislil svet, v katerem živali niso zgolj žrtve človeškega pohlepa ali kake druge izprijenosti. In to niso bile edine slike, zaradi katerih se je vredno še vsaj za trenutek ustaviti v Logu. Kar se v tej sicer bridki izkušnji splača posebej osvetliti, je modrost, zaradi katere je propadla prevzetna ideja, da bi filantropi, ki se spoznajo na dinamit, odšli z bombami na goro in enostavno zrušili tisto, kar še kdajkoli namerava zasuti človeški rod tam spodaj. Zaradi te modrosti se danes človek v tistih krajih spet uči gledati gore, prisluškovati njihovim nevidnim vodam, odčitavati barvo, trdoto in gostoto skalovja. To, da je v državi, kjer mlajši frajerji pobijajo mačke, starejši pa medvede, nekdo, ki ima moč in oblast, doumel, da so razmerja med človekom in naravo preveč subtilna, da bi jih lahko enkrat za vselej rešili z bombami, je kar lepa popotnica za novo tisočletje. In če ne bomo o njej govorili, jo bo ugonobila norost tistih, ki sprejemajo odloke za poboje medvedov, namesto da bi organizirali predavanja, na katerih bi ljudi učili, kako se izogniti nevarnim srečanjem z živaljo, ki ji človek iz dneva v dan krči življenjski prostor.

Ne le na področju umetnosti, vrnitev k vegetaciji bi utegnila imeti blagodejne učinke tudi v politiki. Predvsem bi vnesla nemir v tisto prostaško pamet, ki verjame, da je sleherno nevarnost mogoče enkrat za vselej odstraniti z odstrelom. Modrost tistih, ki so se zoperstavili bombardiranju gore, nas namreč uči, da ne moreš uničiti drugega, ne da bi uničil samega sebe.