Ilegalni migranti in konec kapitalizma

Vprašanje prebežnikov, ki bi radi v bogate dežele zahodne Evrope, v prevladujočem javnem govoru obravnavajo na dva med seboj izključujoča se načina: ali kot naravno katastrofo ali kot nekaj samoumevno človeškega. Pišejo in govorijo o "tokovih", o tem, kako naj bi jih "zajezili" ipd.; ali pa zdravorazumsko ugotavljajo, da bi reveži pač radi prišli do kakšne drobtinice in zato silijo k bogatim. Pogleda pogosto razlagajo kar hkrati in nas tako opozarjajo, da nezavedno ne pozna protislovja. A skupaj ali posebej, vselej peljeta v isto poanto: nas se to pravzaprav ne tiče, ampak "Evropa" nas ne bo imela rada, če ilegalcev ne bomo polovili in jih nagnali nazaj. Pravljice o prikaznih z Jutrovega so že tako uspavale javno mnenje, da se ni zganilo niti ob nesrečnem naključju, ki je ubilo človeka, ne ob vpeljavi "suma zlorabe pravice", ki ga je uzakonil parlament. Za zdaj še nihče ni trznil, ker smo spet antemurale Christianitatis, predpražnik omikanega sveta. A videti je, da se v ideologiji in praksi geopolitičnega žandarja stikajo tako mehanizmi svetovne hegemonije kakor vzvodi domačega gospostva. Po tej ideologiji naj bi bil omikani svet bogat, zato ker naj bi bil civiliziran - in iz istega razloga naj bi imel tudi vselej prav. Včasih so trdili, da je na njegovi strani edini in pravi bog. Bog se je medtem zgubil v intermundijih nepomembnosti in si je pridobil pravico do multikulturalizma, a prakse so ostale iste: neenakosti so se postoterile, odvisnost pa tudi.

Revščina in bogastvo sodita k istemu svetovnemu sistemu: eni so revni zato, ker so drugi bogati. Strah Evropejcev, da jim bodo množice revežev prišle odžret delovna mesta, je popolnoma odveč. Če bi kapitalu ta delovna sila lahko koristila, bi jo že zdavnaj zaposlil kar v njihovih deželah - ali pa bi jo pripeljal v Evropo. Pred desetletji se je dogajalo prav to: Evropa je uvažala ceneno, skromno in ponižno delovno silo, bil je čas materialne ekspanzije. Zdaj produkcija raste le počasi ali stagnira, v njej ni ne velikih dobičkov ne kaj dosti dela. Hkrati pa poteka še tehnološka revolucija, ki dobesedno "dis-kvalificira" velikanske delavske skupine. Iz obeh razlogov bo večina brezposelnih v Evropi brezposelna kar ostala - ta delovna sila je odveč. Kakor je - seveda v okviru kapitalistične ekonomije - odveč ta del človeštva, ki navira čez naše meje.

Resni analitiki, ki jih sicer ne boste videli ne brali v trobilih uradnega optimizma, se strinjajo, da je svetovni sistem v krizi. Interpretacije so različne. Immanuel Wallerstein meni, da je to dokončna kriza kapitalizma. Andre Gunder Frank misli, da se končuje samo dvestoletna kriza v Aziji, zaradi katere je prišlo do tako samovšečno opevanega "vzpona Zahoda"; stvari se vračajo v prejšnje stanje, središče svetovnega gospodarstva pa v vzhodno Azijo. Pierre-Noel Giraud pravi, da je konec le nenavadne posebnosti dvajsetega stoletja, ko so se razlike med področji dramatično povečale, notranje razlike na bogatih področjih pa so se prav tako dramatično zmanjšale. V prihodnje naj bi dežele z nizkimi mezdami in visokimi tehnološkimi zmogljivostmi (Indija, Kitajska, jugovzhodna Aszija, vzhodna Evropa) vse bolj lovile sedanje bogatine in zmanjševale razliko, hkrati pa naj bi se ponovno in neustavljivo povečevale notranje razlike v bogatih deželah.

Giovanni Arrighi pa meni, da sistem kapitalizma niha v ciklusih, v katerih se menjavata materialna ekspanzija in finančna ekspanzija. Vsak ciklus poteka pod hegemonijo svetovne sile, ki je sposobna vzpostaviti zavezništvo med državo in kapitalom. V ciklu, ki se pravkar končuje, so bile hegemon ZDA. Združene države še zmerom imajo politično in vojaško moč, a razpoložljivi kapital se je preselil na Vzhod. Če bosta kapital in država spet sklenila zavezništvo, četudi sta dislocirana, se bo sprožil nov kapitalistični ciklus. Če do tega ne bo prišlo, bo kapitalizma konec, zavladal bo ali imperij brez kapitala ali trg brez imperija. ZDA poskušajo podaljšati svojo hegemonijo s političnim imperializmom in militarizmom. Ker niso več kapitalsko sposobne, se poskušajo reševati z "regresivno" predkapitalistično obliko svetovne vladavine - z imperijem. Tukajšnji komentatorji so pisali o domnevno paradoksni razliki med demokratom Clintonom in republikancem Bushem, ki ne misli pošiljati ameriške vojske po vsem svetu. Paradoksa ni, že če se spomnimo samo na vlogo demokratov pri eskaliranju vietnamske vojne in na to, da je republikanec Nixon končal vietnamsko vojno in normaliziral odnose s Kitajsko. Kakšne posebne razlike pa tudi ni, saj bo Bush s protiraketno obrambo sprožil novo oboroževalno tekmo, s katero bo bržkone paraliziral Evropo in zadržal okrevanje Rusije.

Tako smo spet pri začetnem vprašanju: odkod hlapčevska politika tukajšnjega političnega razreda? Kakor v večini postsocialističnih dežel tudi pri nas politični razred svojo vladavino opira na ameriški imperializem. S tem so se prilagodili na nove razmere, ki jih je prineslo revolucionarno vrenje osemdesetih, in hkrati zaustavili ta prevratna gibanja. "Gospodar se menja, bič pa ostane": tako je demokratični proces opisal Ivan Cankar. V tranzicijskem termidorju se je pa spremenil bič, zato da bi gospodar ostal isti.

Če bo schengenska meja res postala limes ameriškega imperija, potem bo postala tudi nagrobni kamen kapitalizma. Lahko bo namreč prišlo do sinteze dveh vrst revolucionarnih procesov, ki sta bili v preteklosti časovno ločeni: boja proti ameriškemu imperiju (šestdeseta leta) in boja proti politično-represivnim ("neekonomskim") oblikam gospostva (osemdeseta leta). Revolucija, ki se je začela v šestdesetih in se je v marsičem nadaljevala v osemdesetih, se bo tedaj nemara lahko dopolnila. V šestdesetih se je bojevala proti ameriškemu imperiju, v osemdesetih proti neekonomskim oblikam gospostva. Če pa bo ameriški imperij naposled res privzel obliko "zunajekonomskega nasilja", tedaj bo postal enotna tarča, ki bo združila obe obliki preteklih bojev.