Zdravje in druge bolezni

Celo tedaj, ko se zdi povsem samoumevno, da začnejo kmetijska ministrstva povsod po Evropi izvajati svoj "krizni program" v trenutku, ko pristojni odkrijejo v kaki čredi eno samo obolelo kravo, nam preostane kar nekaj vprašanj. Ne le v zvezi s kravami, ki so jih birokrati spremenili v objekt vsesplošnega strahu, ampak tudi v zvezi z nami, ki se že lep čas obnašamo kot nemočne priče pedantnih in množičnih pobojev prijaznih živih bitij, ki niso storila nikomur nič hudega.

Teoretike in praktike zdajšnje evropske pogromaške politike bi seveda veljalo najprej vprašati, kaj se bo zgodilo potem, ko bo na novodobni grmadi pristala zadnja domnevno nora krava? To vprašanje bi kazalo zastaviti zlasti zaradi tega, ker tovrstne množične usmrtitve niso skorajda nikjer izvale nikakršnih relevantih javnih diskusij, kaj šele ugovorov. Kot da s preprostim dejstvom, da se lahko z mesom obolele živali

okužijo tudi ljudje, lahko opravičimo do konca, brez ostankov človeške krivde in sočutja, nekaj tako strašnega, kot je "krizni program", ki ni nič drugega kot politični evfemizem za sistematični poboj živih bitij. Še več: vlade bi bile deležne hudih javnih kritik, če nas ne bi poskušale na vse možne načine zaščititi pred kugo, ki se lahko iz kravjih farm razširi na mesojedi človeški rod. Kar naenkrat se zdi, da je osrednja naloga oblasti varovanje zdravja ljudi. Toda če bi bili pri tem dozdevku dosledni, seveda ne bi smeli spregledati pasti, ki jih skozi izvajanje te naloge vlade nastavljajo same sebi in nam. Vzemimo samo alkohol, ki brez dvoma pušča za seboj veliko obsežnejše zdravstvene in socialne posledice, kot kravje meso. Bo v imenu varovanja splošnega zdravja v bodoče naprodaj le v lekarnah kot koristno domače zdravilo? Ali pa bombe, obogatene z osiromašenim uranom in drugimi vojaškimi skrivnostmi, ki so gotovo pripomogle k temu, da je ta čas v Evropi zbolelo za levkemijo vsaj toliko ljudi kot za boleznijo norih krav. Bodo oblasti, ki varujejo naše zdravje, nemudoma zaustavile njihovo proizvodnjo in prepovedalo vojaško uporabo? Je radikalni obračun s kravami res najlažji? Zakaj prav tu, pri živalih, najbolj brezkompromisne odločitve lahko funkcionirajo kot edine možne in povsem dopustne? Zakaj opozorilni obrazec, ki so se ga oprijele vlade glede nevarnosti cigaret, ki blagodejno vplivajo na nastanek in razvoj pljučnega raka, ni dovolj dober tudi za uživalce mesa? "Minister za zdravstvo" (!) bi lahko enako sporočal, da govedina lahko škodi zdravju, medtem pa bi minister (!) za kmetijstvo pod firmo pravic živali namesto pobijanja krav organiziral široko prosvetljevalno akcijo med govedorejci. Če naj se zgodi sprememba, bo tu pač treba nekaj spremeniti.

Če sploh kdo, potem so svoje pomisleke proti sežigu celih čred živali formulirali v komaj slišne oblike protesta samo tisti, ki jim gre za zaslužek: govedorejci in mesarji. Prvim podeljujejo vse evropske države, ki po katastrofi na Otoku nikjer na celini niso opravile svoje naloge na temo zaščite zdravja ljudi, razne oblike denarnih pomoči. Tudi ta solidarnostna gesta države ni bila nikjer deležna nobenih kritičnih pretresov. Pa vendar: komu dajejo kmetijski ministri javni denar? In za kaj? Farmam, ki so virus BSE pridelale, da bodo nakupile nove črede živali in poskušale v čim krajšem času pridelati čim več kilogramov mesa in litrov mleka. Pa ni virus, ki zdaj straši po Evropi, nujni proizvod točno takega načina produkcije? Mar ni logika, na kateri sloni, logika destrukcije drugega živega bitja? Če ne bomo živalim, ki jih jemo, omogočili zdravega in srečnega življenja izven brezdušnih industrijskih kolosov, se nam bo njihova narava slejkoprej maščevala s kakim novim virusom. Ali ne bi torej bilo bolj smiselno, da bi denar, s katerim poskušajo prizadete države sedaj ublažiti škodo v kmetijstvu, dobili samo tisti, ki bi kravam vrnili ne le travo, ampak tudi bike? Ali ni smrtonosno sporočilo, ki ga prinašajo krave, ti starožitni simboli zemlje, ki nas hrani, zadosten razlog za to, da začnemo odpravljati industrijsko nasilje tudi nad vsemi drugimi živalmi, ki jih redijo za našo hrano po brezdušnih farmah? Njihovi lastniki se bodo morda hvalili z manjšimi dobički, vsi skupaj pa se bomo počutili veliko bolje. Dobro bo delo našemu že tako skrepenelemu človeškemu dostojanstvu. Vrnimo vendar živalim zemljo, zrak in nebo, ki smo jim ga zaradi lova na dobiček odtegnili v tistih zlohotnih čakalnicah na smrt. Koristilo nam bo.

Kar sredi kaosa, ki si ga skušamo razložiti s pojmom globalizacija, posebej vznemirja, je trpen način, na katerega se vsem tehnološkim novotarijam navkljub človek na prelomu tisočletja vztrajno vrača k sebi in svojim intimnim stvarem. Najprej je bil prisiljen preizprašati svoje spolno življenje. Ob izbruhu aidsa je postalo relevantno vprašanje ne le, s kom si spolno občeval, ampak tudi kako, s kondomom ali brez. Ker gre vse skozi želodec, se je zdaj prisiljen spraševati ne samo, kaj vse je jedel, ampak tudi kje je vzel, kar je použil. In zdaj smo, vsaj glede hrane, šele na začetku: predstojijo nam še transgene dobrote na naših krožnikih izobilja.