Z veseljem nad kapital

Manifestacija za solidarnost s prebežniki in prebežnicami se je posrečila: prispevala je k zboljševanju javnega ozračja in k počasnim, a vendarle pozitivnim spremembam v javnem mnenju. Zanimivo pa je, da ni zbudilo posebnih komentarjev marsikaj, kar je pritegnilo pozornost že na prvi pogled: zastave, prireditelj, ozračje med udeleženkami in udeleženci. Če so se te novosti zdele samoumevne celo tistim, ki sicer radi proizvedejo kakšno senzacijo, lahko nemara sklepamo, da pričajo o prelomu, ki je neopazno, a zanesljivo preobrazil tukajšnje politično prizorišče. Že zato je manifestacija vredna preudarka.

Nekaj posebnega je bil že organizator. "Urad za intervencije" sicer ni "urad" in tudi pisarne nima, je pa vsekakor "interventen" dejavnik. Ob kritičnih trenutkih in ob žgočih vprašanjih je že doslej posegal v javnost. Deluje brez prostorskega sidrišča: na ulici, po elektronski pošti. Včasih na Metelkovi. V marsičem je "ad hoc" grupacija, a vendar ima prepoznaven slog, zanesljiv instinkt in, denimo, nekaj stalnih smeri razmišljanja in delovanja. Nima ideologije, ima pa "topoi", kraje, od koder gleda na vprašanja in od koder problematiko artikulira. Gleda z roba, zadene pa v središče. S svojimi posegi je sposoben izoblikovati žarišča, okoli katerih se lahko potem zbirajo najrazličnejši razmisleki, razne akcije, doktrine, ideologije, politične usmeritve. Vsaj doslej mu je uspevalo, da je kombiniral ostrino pozicije s sposobnostjo, da formira fronto. Je aktivistična formacija, a hkrati tudi intelektualna mašina. Skop v besedah in iznajdljiv v dejanjih je doslej dosegal velike učinke s kar najskromnejšimi sredstvi. Ima tudi svojevrsten smisel za humor: njegova kratica je UZI, izraelska lahka strojnica.

"Urad za intervencije" je nova vrsta političnega dejavnika: značilno je, da je UZI prav med pripravami na to zadnjo manifestacijo posebej poudaril, da se ne šteje med dejavnike "civilne družbe". Tudi ta gesta je prišla ob pravem času. "Civilna družba", se pravi, aparati, ki se organizirajo pod tem izveskom in ki delujejo z njegovo legitimacijo, so zares že nekaj časa mehanizmi, s katerimi liberalna država in njene najbolj reakcionarne razsežnosti "kolonizirajo" svojo zunanjost. "Civilna družba" so vigilanti, vaške straže in samoorganizirana ksenofobija. Predstavniki "civilne družbe" sedijo v svetu RTV. "Država in civilna družba" danes pomeni: država in njeni ideološki aparati od SAZU do samoorganiziranega desnega populizma. "Civilna družba" je stvaritev države kapitala; iluzije, ki se povezujejo z njo, pa so ideološki mehanizmi gospostva.

Nadaljnja novost je bila, da je bila manifestacija izrazito politična. Nemara bi lahko rekli, da se je s to prireditvijo po dolgem času spet odprla politična razsežnost v tukajšnjem javnem življenju. V tukajšnji vladajoči ideologiji je politika na slabem glasu in od nje najbolj bežijo politični dejavniki in oblastne grupacije. "Strokovnost, ne politika" je priljubljeno geslo. Pri tem "politika" pomeni to, kar počnejo tukajšnje politične stranke: boj za nadzor nad javnim denarjem, razdeljevanje denarja, moči in drugih lukrativnih virov po klientelističnih omrežjih. To je res nekakšna "politika" - politika hipokrizije, pridobitništva, izkoriščanja delovnih ljudi. Njeni praktikanti se je upravičeno sramujejo - in jo zato pokrivajo s "strokovnostjo" kot s figovim listom liberalnega žargona. "Strokovnost" pa seveda v tem kontekstu ne pomeni drugo kakor naturalizirane odnose moči, cehovske hierarhije, "civilnodružbene" neenakosti in izkoriščanja.

V obzorju te "politike", pa tudi te "strokovnosti" so seveda prebežnice in prebežniki nekakšna naravna katastrofa. Velike migracije, "trdnjavo Evropo", krizo svetovnega sistema je mogoče misliti le na ravni, ki je daleč nad pritlehnimi preokupacijami tukajšnjega oblastnega razreda, njegove evropske mitologije in nacionalistične kozmetike. Prav to raven je vpeljala manifestacija in debata, ki se je razvila ob njej: to je seveda nujno politična debata - saj njene problematike sploh ni mogoče zajeti drugače kot z nekega "političnega" gledišča, z gledišča, ki obseže sedanje odnose zatiranja in izkoriščanja v svetovnem merilu, sedanjo krizo kapitalističnega svetovnega sistema. To je razgledna točka, ki so jo na manifestaciji simbolizirale črno-rdeče zastave anarhije in Chejev lik.

In naposled je bila manifestacija vesela. Njen povod je bil resda žalosten: nesposobnost tukajšnje države in mračna reakcija nekaterih državljank in državljanov, ki sta jim ta država in njena ideologija preveč izprali možgane. Njen predmet je bila resen. A vseeno so udeleženke in udeleženci zmogli domiselnost in intelektualno moč, da so zbudili tisti optimizem, ki ga vselej zbuja solidarnost v svobodi in enakosti.

povezava